Kapela Kristusa Odrešenika stoji nasproti Jurijeve kapele, poslikana pa je s prizori iz Jezusovega življenja in vstajenja. Prvi prizor – desno zgoraj pod obokom – prikazuje Jezusa po končanem štiridesetdnevnem postu v puščavi, sedečega na skali pod drevesom. Ob njem stoji hudič, ki mu ponuja kamen, da bi ga spremenil v kruh, a ga Jezus mirno zavrne. Hudič je upodobljen kot bradat, zaraščen možak z dvema kratkima rožičkoma vrh glave. Na velikih poljih na spodnjem delu stene sledita dva dobro poznana dogodka iz Jezusovega javnega delovanja. Na desni strani je Jezusovo srečanje s Samarijanko ob vodnjaku. Sinoptiki ga ne omenjajo, medtem ko mu evangelist Janez nameni precej pozornosti in natančno popiše njun pogovor. Simpatičen prizor, ki se mu pozna roka Quaglijevega pomočnika (prav tako tudi ostalim trem), prikazuje Jezusa in Samarijanko v prijetni senci košatega drevesa, pod katerim stoji baročno trebušast vodnjak. Jezus sede razlaga Samarijanki pomen žive vode; levica mu počiva na kamnitem robu vodnjaka, s kazalcem visoko dvignjene desnice pa kaže v nebo. Žena ga vsa zaverovana posluša: rahlo sklonjena k njemu stoji na drugi strani vodnjaka, na katerega se opira z levico, s katero drži vrv, medtem ko z desnico objema vrč za vodo. V ozadju prizora vidimo stavbe mesta, iz katerega se vračajo učenci, kamor so šli, da bi nakupili hrano.
Drugi prizor na levi strani spodaj prikazuje Jezusovo obujenje prijatelja Lazarja. Razgibano dogajanje se odvija na pokopališču, kjer je množica oseb priča čudežnemu dogodku. Dva moža privzdigujeta pokrov groba, iz katerega se ob pomoči tretjega moža dviga obujeni Lazar. Zanimivo, da grob ni vklesan v skalo, pač pa je vkopan v zemljo. Jezus z dvignjeno desnico nakazuje Lazarju, naj se dvigne, množica pa začudena in vesela opazuje dogajanje. Prizor pod obokom pa prikazuje Jezusov smrtni boj na Oljski gori. Jezus napol zleknjen sedi na tleh, s sklenjenimi rokami oprt na skalo, ob njem pa na oblaku sloni angel s križem in kelihom trpljenja in ga krepča v duhovnem boju. Na oltarni sliki je prikazana Jezusova zmaga nad smrtjo in hudičem, na oboku kapele pa njegov vnebohod. Jezus se z belo zastavo zmage v levici ter stegnjeno desnico dviga k Bogu Očetu in Svetemu Duhu v podobi goloba, v odprta nebesa. Prizor spremljajo angeli oz. angelske glavice ter dečki z orodji mučeništva: v svodnih kapah z žeblji, kleščami in gobo, na slavoloku pa z Veronikinim prtom ter napisom INRI.
Na oltarni sliki, ki je delo Giulia Quaglia, je upodobljen vstali Zveličar s sledovi ran na rokah in nogah. Odet v rdečo obleko in temnomoder plašč, se plavajoč dviga nad modrikasto zemeljsko oblo, na katero se naslanja spremljajoči angel s križem na rami. Kristus kot »novi« Adam je s svojo žrtvijo na križu premagal smrt in satana ter s tem človeka, »starega« Adama, odrešil posledic izvirnega greha. Umetnik je to odrešenjsko dejanje prikazal v drami, ki se odvija pod zemeljsko oblo, kjer si Smrt v podobi okostnjaka ob Kristusovem zmagoslavju zatiska »uho« in zato izpušča iz objema padlega mladeniča, Adama, ležečega na oblačni gmoti. Tudi satan, stara kača, popušča obroč, v katerem je držal mladeniča, temu pa se iz ust izvija dim kot simbol greha, ki ga je dotlej imel v oblasti.
Na pilastrih ob vhodu v kapelo sta upodobljeni ženski figuri, ki predstavljata Modrost (Sapientia) in Usmiljenje (Misericordia).
Oltar Kristusa Odrešenika je hkrati z oltarjem v nasprotni kapeli (kapeli sv. Jurija) izdelal Henrik Mihael Löhr: postavljen je bil leta 1737. Ohranil je stari plastiki svetega Boštjana in Roka, ki sta krasili prejšnji nastavek. Stojita ob stebrih in z belo barvo pa tudi globoko plastično modelacijo posnemata baročne marmorne kipe, kakršnih so si v stolnici vedno želeli, pa povečini ostali pri lesenih. Sveti Boštjan je kot običajno privezan k deblu, a ga še ni zadela smrtna puščica, sveti Rok v družbi z zvestim psičkom kot romar nosi palico z bučko in školjko, z roko pa dviga oblačilo in s prstom kaže rano na nogi. Po zgradbi in okrasju je oltar dvojnik Marijinega oltarja, ki so ga v 19. stoletju prav tako »okrasili« z enakim marmoriranjem. V skladu z naslovom ima v atiki (vrhnjem zaključku oltarja) Jezusov monogram IHS. Na podstavku nad menzo je nameščena skupina Pietà, ki v klasični trikotni kompoziciji združuje v žalost zatopljeno Marijo, mrtvega Jezusa v njenem naročju in jokajočega puta, ki pridržuje mrtvečevo desnico.
