Nasproti kapele svete Barbare stoji kapela sv. Marije Magdalene. Izročilo vidi v njej dva lika, dve podobi: Lazarjevo in Martino sestro ter spokorjeno javno grešnico; obe likovna umetnost na splošno istoveti. Prizori iz njenega življenja so vzeti iz Svetega pisma oz. evangelijev. Na spodnji desni sliki jo tako najprej vidimo v domači hiši v Betaniji, kako sedi ob Jezusovih nogah in ga z rokami, prekrižanimi na prsih, vdano posluša. Njena sestra Marta se jima pridruži ter očitajoče in zviška kaže na Marijo, češ, Gospod, zakaj mi vendar ne pomaga … Jezus pa ji z visoko dvignjeno desnico razlaga, da si je Marija izbrala boljši del. Zanimiva je dokaj bogata notranjost hiše: prostorna kuhinja z odprtim zidanim ognjiščem in kotlom nad ognjem in soba, ki je okrašena s stebri; tu je večja miza pokrita s prtom, na njej je napol odkrit kup krožnikov, Jezus pa sedi za mizo na stolu z blazino. Prizor na levi pa se odvija v še bolj bogati hiši farizeja Simona. Tudi tu Jezus sedi za mizo, na stolu z visokim naslonjalom, Marija pa mu na kolenih in sklonjena s solzami moči noge, jih briše z lasmi in mazili z oljem iz alabastrne posodice poleg sebe. Jezus jo opazuje, z desnico pa zaustavlja Simona, ki želi temu oporekati.
Oltar sv. Marije Magdalene je dvojnik Barbarinega, saj se z njim po obliki in materialu v celoti ujema. Iz črnega marmorja ga je izklesal in z raznobarvnimi inkrustacijami olepšal Luka Mislej leta 1719, kakor nam pove napis s kronogramom, vklesan na oltarni predeli: »Sveta Magdalena je srečna, ker toči solze« (S. Magdalena felix quia flebilis). Tudi ta nastavek je bil prvotno brez kiparskega okrasja, leta 1883 pa so na lesena in marmorirana podstavka, ki ju je ob straneh dostavil Ozbič iz Kamnika, namestili belo pobarvana kipa sv. Avguština in sv. Martina, izdelek rezbarske šole v Grödnu. Temačna, vendar barvno izredno ubrana osrednja slika kaže sv. Marijo Magdaleno kot spokornico in hkrati mistično zamaknjenko. Sedi pred pečino, okoli nje pa leže razprte svete knjige. Z levico oklepa razpelo, z desnico si podpira glavo, po licih ji polze solze, usta ima rahlo odprta, pogled dviga k nebu, kjer poletavajo angelci. Na ramena ji padajo pretanjeno naslikani razpuščeni zlati kodri. Odeta je v vijolično obleko z globokim belo obrobljenim izrezom ter zavita v rjav plašč iz grobega sukna, ki se ji v globokih gubah ovija okoli nog, na katerih nosi jermenasto obuvalo. Zraven nje stoji angelski mladenič, ki drži mrtvaško lobanjo in trnjevo krono, simbola minljivosti in trpljenja ter hkrati globoke meditacije. Njegovo zelenkasto oblačilo kontrastira z intenzivno rdečim plaščem, ki mu vihra za hrbtom. Osredotočen je na svetnico, ta pa je videti povsem zazrta v nebeške skrivnosti.
