V ponedeljek, 2. septembra, smo se na Žalah poslovili od duhovnika in častnega kanonika stolnega kapitlja dr. Eda Škulja, ki je kar trideset let deloval v stolnici kot kaplan in korni vikar. Gospod Edo se je rodil 23. maja 1941 v Podsmreki v župniji Velike Lašče, po vojni pa je še kot otrok delil žalostno usodo premnogih beguncev. V mašnika je bil tako posvečen leta 1965 v Argentini, deloval nekaj časa med izseljenci v Frankfurtu, nato večino časa v Ljubljani, iz Ljubljane je »v zrelih letih« odšel za župnika v Škocjan pri Turjaku in soupravljal župnijo Turjak, zadnja leta pa preživel v Duhovniškem domu Mane nobiscum v Ljubljani. O tem, kakšno je bilo njegovo delo v stolnici, je sam zapisal v svojih spominih: »V Ljubljano sem prišel 11. novembra 1975 in v njej preživel tri mesece manj kot trideset let: do avgusta 2005. Takoj sem dobil dekret za kornega vikarja in stolnega kaplana s posebno zadolžitvijo, da spremljam ljudsko petje. Vikar pomeni namestnik, korni pa to opravi v koru, v tistem predelu prezbiterija za oltarjem s kornimi sedeži. Podobne kore imajo samostanske cerkve. Ker je bil beneficij kanonikata vezan na molitev v koru, je moral vsak kanonik obvezno biti navzoč pri molitvi Rimskega brevirja. Če iz tehtnega razloga ni mogel v kor, ga je nadomestil korni vikar, za kar je dobil cekin. V mojem času se to ni zgodilo. Kot stolni kaplan sem bil po dogovoru z župnikom msgr. Antonom Smerkoljem vsak dan – razen ob četrtkih, ko sem imel prost dan, in nedeljah – v spovednici od 6.30 (pozneje od 7. ure) do 8. ure, ko sem imel mašo pri glavnem  oltarju. To je trajalo 15 let, dokler nisem bil izvoljen za tajnika Teološke fakultete. Ob nedeljah in praznikih sem ves čas – to je 30 let – imel šesto mašo, edino v Ljubljani. Kot pomožni organist sem igral vseh 30 let vsako nedeljo in na (slovesne) praznike pri maši ob 8. in 16. uri. Igral sem tudi pri prazničnih večernicah, pri posebnih kanoniških mašah, v maju vsak dan šmarnice (pozneje dopoldne in zvečer), v adventu božično osemdnevnico (pozneje dopoldne in zvečer). Povprečno sem bil vsak dan na koru. Prvih 20 let sem igral na Milavčeve orgle na glavnem koru, po letu 1996 – zadnjih deset let – pa na novih mehaničnih orglah nad stranskim vhodom, ki jih je po Nakićevih menzurah naredila Škofijska orglarska delavnica v Mariboru. Ves čas sem stanoval v stolnem župnišču in bil vsak dan vsaj enkrat v stolnici: zjutraj za maševanje, večinoma pa še drugič za kakšno igranje. Med pesmijo in pesmijo ali med kitico in kitico je bilo veliko časa, da sem lahko »firbec pasel«. Bolj kot Quaglieve freske so me pritegnile predvsem arhitekturne črte, po katerih je zgradba tako harmonična. Če sem natančno pogledal, sem videl, kako so bili simsi postrani, navpičnice vijugaste, nobena vodoravnica kontrolirana z vodno tehtnico. To daje ljubljanski stolnici tisto baročno toplino, ki je ne more dati nobena aksionometrična risba.« Gospod Edo Škulj, ki je bil izvrsten glasbenik in muzikolog, je med drugim v svojih številnih publikacijah tudi temeljito popisal orgle in organiste v stolnici. Naj mu bo Gospod za vse njegovo duhovniško in znanstveno delo bogat plačnik!