KAPELA SV. BARBARE
Menu
KAPELA SV. BARBARE Read More »
KAPELA SV. JURIJA
Menu
Ob vstopu v kapelo nas najprej pozdravita dve personifikaciji: Vere (Fides Christiana) ter Upanja (Spes). Krščansko vero predstavlja žena, od vrha do tal oblečena v belo, z oglavnico na glavi, v desnici ima kelih, nanjo pa si naslanja velik križ. Upanje pa upodablja mladenka s sidrom, na katerega kaže z desnico.
Ko je sveti Jurij videl, da so kristjani zaradi preganjanja žrtvovali malikom, je slekel viteško obleko, prodal vse, kar je imel, ter dal revnim, oblekel obleko kristjana, šel sredi plačancev in začel vpiti: ‘Moj Bog je naredil nebesa in je pravi Bog.’ Tedaj mu je prokurator rekel: ‘Kakšna predrznost je to, da praviš, da so naši bogovi hudiči? Povej nam, kaj si ti in kakšno je tvoje ime?’ Odgovoril je in rekel: ‘Sem plemenitega rodu, vitez iz Kapadokije; vse sem zapustil, da bi služil nebeškemu Bogu.’ Tedaj ga je prokurator skušal z lepimi besedami pritegniti, a ko mu ni uspelo, ga je dal dvigniti na škripec ter ga tako pretepal z velikimi palicami in železnimi biči, da je bilo njegovo telo vse razbito na koščke. Potem je vzel železne okove in mu jih pritrdil na boke, črevesje, ki se je pokazalo, pa poparil s soljo in ga poslal v ječo. Toda še isto noč se mu je z veliko svetlobo prikazal naš Gospod in ga potolažil. Ko je prokurator Dacijan videl, da ga ne bo mogel premagati, je poklical svojega čarodeja in mu rekel: ‘Vidim, da ti krščanski ljudje ne dvomijo o naših mukah.’ Čarovnik je vzel močan strup, ga pomešal z vinom, klical imena svojih lažnih bogov in ga dal piti svetemu Juriju. Ta ga je vzel, naredil nad njim znamenje križa in ga spil, ne da bi mu kaj škodovalo. Zaklinjevalec je zato naredil še močnejši strup in mu ga dal piti, pa ni bilo nič. Ko je to videl, je pokleknil k njegovim nogam in ga prosil, naj ga naredi za kristjana. Ko je Dacijan izvedel, da je postal kristjan, mu je odrezal glavo. Nato je dal zjutraj svetega Jurija postaviti med dve kolesi, ki sta bili polni mečev, ostrih in rezajočih na obeh straneh. Toda kmalu sta se kolesi zlomili in sveti Jurij je ušel brez poškodb. Nato je Dacijan ukazal, naj ga položijo v kotel, poln staljenega svinca, a ko je sveti Jurij vstopil vanj, se je zdelo, da je v zdravilni kopeli. Naslikana prizora v obeh poljih pod obokom prikazujeta svetega Jurija pred prokuratorjem, sedečim na prestolu, kako s prstom kaže proti nebu, ter njegovo mučenje. Dva rablja ga v ječi stiskata pod težko kamnito klado.
Prizor na večji sliki na levi strani kapele prikazuje svetega Jurija, kako ga privedejo v Apolonovo svetišče, v katerem njegova molitev povzroči padec malikov. Njihove razbitine padajo z oltarja in leže po tleh, hudič premagan beži, pogani s kraljem na čelu pa prestrašeni zrejo razdejanje. Zlata legenda to takole opisuje: »Ko je Dacijan to videl (mučenje svetega Jurija iz prejšnjega prizora), je začel krotiti svojo jezo in mu laskati z lepimi besedami: ‘Jurij, potrpežljivost naših bogov je več kot velika do tebe, ki si jih preklinjal in zanikal; zato te, nadvse dragi sin, prosim, da se vrneš k našim običajem in žrtvuješ malikom ter opustiš svojo neumnost, pa te bom povzdignil in ti izkazal veliko čast in češčenje.’ Tedaj se je sveti Jurij nasmehnil in mu rekel: ‘Zakaj mi nisi tega rekel na začetku? Pripravljen sem storiti, kar si rekel.’ Tedaj se je Dacijan razveselil in razglasil po vsem mestu, naj se vsi ljudje zberejo, da bi videli, kako Jurij žrtvuje, potem ko se je toliko časa temu upiral. Vse mesto se je praznično okrasilo in vsi so prišli v tempelj, da bi ga videli. Ko je sveti Jurij klečal na kolenih in so vsi pričakovali, da bo počastil malike, je on prosil našega Gospoda, Boga v nebesih, naj uniči tempelj in malike v čast svojega imena, da bi se ljudje spreobrnili. In takoj se je ogenj spustil z neba in sežgal tempelj, malike in njihove duhovnike, zemlja pa se je odprla ter pogoltnila vso žerjavico in pepel, ki so ostali. Tedaj ga je Dacijan dal pripeljati k sebi in mu rekel: ‘Kakšna so tvoja zla dejanja in velika izdaja?’ Tedaj mu je sveti Jurij rekel: ‘Ah, gospod, ne verjemite, ampak pojdite z menoj in poglejte, kako bom žrtvoval.’ Tedaj mu je Dacijan rekel: ‘Dobro vidim tvojo prevaro in zvijačo, da bi me zemlja pogoltnila, kakor je pogoltnila tempelj in moje bogove.’ Tedaj je rekel sveti Jurij: ‘O povej mi, kako naj ti tvoji bogovi pomagajo, ko pa si sami ne morejo pomagati!’
Prizor na večji sliki na desni strani prikazuje svetnikovo mučeniško smrt. Na dvignjenem prizorišču kleči sveti Jurij v vojaški obleki, s sklenjenimi rokami in pogledom, uprtim v nebo. Ob njem sta vojaka s konjem, na drugi strani pa rabelj, ki pripravlja meč, da mu bo odsekal glavo. V ozadju vidimo zgradbe v mestu in množico, kako spremlja dogajanje. Na oboku pa je že prikazano Jurijevo poveličanje: angeli dvigajo svetnika v nebo ob muziciranju dveh dečkov z lutnjo in šalmajem (pihalo, predhodnik oboe). Dva od angelov v ločenem polju nosita svetnikove atribute, palmovo vejo in malteški križ, ki ga ima svetnik tudi na oklepu, saj se z njim predstavlja kot zavetnik viteških redov.
Čeprav je »naslovni« svetnik kapele sv. Jurij, je oltar v njej posvečen Mariji. Mestni patron vojščak sv. Jurij, ki zmagoslavno stoji na zmaju in ga prebada s sulico, se je Mariji prav po viteško umaknil na stran, za par pa dobil še deželnega varuha sv. Ahacija. Slednjega bi zaradi dvopomenskih atributov morda laže prepoznali kot kneza sv. Leopolda, ki je bil po zmagi nad Turki leta 1683 pri Dunaju razglašen za patrona Avstrije. Model cerkve, ki ga objemajoč drži z desnico, je namreč zanj kot graditelja številnih cerkva značilen prepoznavni znak, medtem ko je velik križ v svetnikovi levici (trenutno je brez njega) izrazit Ahacijev atribut.
KAPELA SV. TROJICE
Menu
Pred uvedbo bogoslužja v novi stolnici leta 1706 je Quaglio kapele le zasilno okrasil s poslikavo oltarnih ozadij: štiri sprednje kapele s puti, ki držijo vijoličasto draperijo (nabrano zaveso), v zadnjih dveh kapelah, Barbarini in Magdalenini, pa je naslikal še podstavke in kipe. Stene in oboke pa je okrasil s freskami šele v letih 1721–1723, skupaj s sinom Raffaelom in drugimi pomočniki, kar se vidi tudi v drugačni kvaliteti. Kapela Svete Trojice. Kapelo krasijo prizori, ki simbolično predstavljajo skrivnost Svete Trojice. Na obeh večjih stenah, levo in desno, je upodobljena starozavezna zgodba iz življenja očaka Abrahama, ki jo cerkveni očetje razlagajo kot razodetje treh Božjih oseb. Prizor na desni tako prikazuje, kako Ambraham pri Mamrejevih hrastih s priklonom in gostoljubno gesto pozdravi tri može (angele), ki hkrati nakazujejo Božje trojstvo in edinost, kakor pravi sv. Avguštin: »Tri je videl in enega je častil.« Ti mu napovedo rojstvo sina, v katerem se bo izpolnila Božja obljuba o številnem potomstvu, in to kljub temu, sta bila oba z ženo Saro »stara, že zelo v letih« (prim. 1 Mz 18,1-15). Prizor na levi pa prikazuje angele, ki se, sede za mizo, pogovarjajo z Abrahamom, medtem ko jim ta na pladnju prinaša hrano, žena Sara pa nejeverno posluša prerokbo za vrati njune hiše.
Manjši sliki pod obokom, nad obema večjima prizoroma, pripovedujeta dva dogodka iz življenja preroka Elija, ki ju lahko razumemo tudi kot predpodobo evharistije. Na levi strani ga vidimo ob potoku Keritu, kamor se je na Gospodov ukaz skril. Kralju Ahabu, ki je »delal, kar je hudo v Gospodovih očeh« (1 Kr 16,30), je namreč prerokoval dolgotrajno sušo v deželi, kot kazen za uvedbo Baalovega češčenja. Da bi ga zavaroval pred kraljevim maščevanjem, mu Gospod naroči: »Pojdi od tod, kreni na vzhod in se skrij ob potoku Kerit, ki je vzhodno od Jordana! Iz potoka boš pil in krokarjem sem zapovedal, da te bodo tam hranili« (1 Kr 17,3-4). Nekaj časa je tako tam bival, krokarji so mu prinašali kruh in meso zjutraj in zvečer, iz potoka pa si je gasil žejo. Na prizoru ga vidimo, kako po dolgi poti sede počiva in si z utrujenih nog sezuva obuvalo. Prizor na desni strani pa se odvija precej kasneje, ko je Elija zopet na begu, a tokrat pred kraljico Jezabelo, ki mu streže po življenju zaradi uničenja Baalovih prerokov. Da bi se rešil, zbeži dan hoda v puščavo in »sede pod samotno bodičevje. Želel si je smrt in rekel: ‘Dovolj je; zdaj, Gospod, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje.’ Legel je in zaspal pod bodičevjem. A glej, dotaknil se ga je angel in mu rekel: ‘Vstani in jej!’ Ozrl se je in glej, pri njegovem vzglavju je bil hlebček na vročem kamenju pečenega kruha in vrč vode« (1 Kr 19, 4b-6). Slikar ga je naslikal v trenutku, ko napol leže steguje roko k angelu, ki z levico drži kruh, z desnico pa kaže, da bo treba oditi na pot.
Na oboku kapele je Quaglio upodobil sanje očaka Jakoba. V njih zre skrivnostne, do neba segajoče stopnice (ali lestev), po katerih se vzpenjajo in spuščajo angeli; na vrhu stopnic, ki se končujejo v oblakih, pa je podoba Boga Očeta s trikotnikom. Jakobova zgodba se »začne« v 25. poglavju prve Mojzesove knjige, ko Izak od Boga izprosi potomstvo. Njegova žena Rebeka rodi dvojčka, Ezava in Jakoba. Potem, ko Jakob z zvijačo dobi očetov blagoslov, ga ta pošlje na pot v Mezopotamijo, da si tam poišče ženo. Na poti iz domačega kraja se nekoč ustavi na nekem kraju in tam prenoči. Angeli, ki se spuščajo in dvigajo po lestvi, ponazarjajo dejavno in premišljajoče življenje ter povezavo med nebom in zemljo, s čimer je simbolično nakazana tudi Kristusova posredniška vloga. V obeh trikotnih vdolbinah (sosvodnicah) oboka – levo in desno – v okrašenih okvirih (kartušah) sedita dve mladenki, ki predstavljata Božjo milost (Gratia divina) in molitev (Oratio).
Oltar Sv. Trojice, izklesan iz raznobarvnega marmorja, je dal postaviti ljubljanski trgovec in fužinar Peter Anton Codelli. Leta 1711 ga je izdelal goriški kamnosek Pasquale Lazzarini, kiparski okras pa so prispevali Angelo Putti iz Padove, čigar delo naj bi bile angelske glavice in reliefi dveh putov nad nišo, ter Benečana brata Paolo in Giuseppe Groppelli, ki sta dodala štiri pute v atiki in dva velika angela ob stebrih. Slednja nista več na svojem mestu, ker so ju leta 1944 prestavili na oltar Marije Pomagaj (sv. Dizme). Nadomestili so ju z lesenima angeloma, ki sta premajhna in zato v nesorazmerju z oltarnim nastavkom; da sta prvotno stala ob podobi Marije Pomagaj, pričata trakova z napisoma »Pribežališče grešnikov« in »Tolažnica žalostnih«, ki ju držita v rokah. Ob niši oltarnega nastavka sta na vsaki strani po dva pilastra (polstebra), pred njima pa stoji steber, ki je le rahlo pomaknjen naprej. V atiki (zgornjem delu, zaključku oltarja) je na sredi Codellijev znak. Sliko Sv. Trojice je Codelli naročil pri beneškem slikarju Nicoloju Bambiniju in dal ob Sveti Trojici upodobiti tudi svoje svetniške zavetnike: Petra, Antona Padovanskega, Janeza Krstnika in Janeza Evangelista. Leta 1834 je to baročno umetnino izpodrinila slika Matevža Langusa, ki je reducirana na prizor Marijinega kronanja. Langus je Sveto Trojico, Boga Očeta, Sina in Svetega Duha, poudaril z velikim enakostraničnim trikotnikom, ki kot skupni nimb povezuje Božje osebe, obdaja pa ga množica malih krilatcev. V trikotno kompozicijo je združil tudi figuralno skupino, katere spodnji kot predstavlja Marija, ki jo Oče in Sin, sedeča na gmoti oblakov, kronata z zvezdnim vencem. Namesto Kristusa tokrat njegov križ drži angel v levem spodnjem vogalu: na prečnem tramu križa je Langusov podpis z datacijo.
KAPELA SV. TROJICE Read More »
KAPELA SV. MARIJE MAGDALENE
Menu
Nasproti kapele svete Barbare stoji kapela sv. Marije Magdalene. Izročilo vidi v njej dva lika, dve podobi: Lazarjevo in Martino sestro ter spokorjeno javno grešnico; obe likovna umetnost na splošno istoveti. Prizori iz njenega življenja so vzeti iz Svetega pisma oz. evangelijev. Na spodnji desni sliki jo tako najprej vidimo v domači hiši v Betaniji, kako sedi ob Jezusovih nogah in ga z rokami, prekrižanimi na prsih, vdano posluša. Njena sestra Marta se jima pridruži ter očitajoče in zviška kaže na Marijo, češ, Gospod, zakaj mi vendar ne pomaga … Jezus pa ji z visoko dvignjeno desnico razlaga, da si je Marija izbrala boljši del. Zanimiva je dokaj bogata notranjost hiše: prostorna kuhinja z odprtim zidanim ognjiščem in kotlom nad ognjem in soba, ki je okrašena s stebri; tu je večja miza pokrita s prtom, na njej je napol odkrit kup krožnikov, Jezus pa sedi za mizo na stolu z blazino. Prizor na levi pa se odvija v še bolj bogati hiši farizeja Simona. Tudi tu Jezus sedi za mizo, na stolu z visokim naslonjalom, Marija pa mu na kolenih in sklonjena s solzami moči noge, jih briše z lasmi in mazili z oljem iz alabastrne posodice poleg sebe. Jezus jo opazuje, z desnico pa zaustavlja Simona, ki želi temu oporekati.
Oltar sv. Marije Magdalene je dvojnik Barbarinega, saj se z njim po obliki in materialu v celoti ujema. Iz črnega marmorja ga je izklesal in z raznobarvnimi inkrustacijami olepšal Luka Mislej leta 1719, kakor nam pove napis s kronogramom, vklesan na oltarni predeli: »Sveta Magdalena je srečna, ker toči solze« (S. Magdalena felix quia flebilis). Tudi ta nastavek je bil prvotno brez kiparskega okrasja, leta 1883 pa so na lesena in marmorirana podstavka, ki ju je ob straneh dostavil Ozbič iz Kamnika, namestili belo pobarvana kipa sv. Avguština in sv. Martina, izdelek rezbarske šole v Grödnu. Temačna, vendar barvno izredno ubrana osrednja slika kaže sv. Marijo Magdaleno kot spokornico in hkrati mistično zamaknjenko. Sedi pred pečino, okoli nje pa leže razprte svete knjige. Z levico oklepa razpelo, z desnico si podpira glavo, po licih ji polze solze, usta ima rahlo odprta, pogled dviga k nebu, kjer poletavajo angelci. Na ramena ji padajo pretanjeno naslikani razpuščeni zlati kodri. Odeta je v vijolično obleko z globokim belo obrobljenim izrezom ter zavita v rjav plašč iz grobega sukna, ki se ji v globokih gubah ovija okoli nog, na katerih nosi jermenasto obuvalo. Zraven nje stoji angelski mladenič, ki drži mrtvaško lobanjo in trnjevo krono, simbola minljivosti in trpljenja ter hkrati globoke meditacije. Njegovo zelenkasto oblačilo kontrastira z intenzivno rdečim plaščem, ki mu vihra za hrbtom. Osredotočen je na svetnico, ta pa je videti povsem zazrta v nebeške skrivnosti.
KAPELA SV. MARIJE MAGDALENE Read More »
KAPELA KRISTUSA ODREŠENIKA
Menu
Kapela Kristusa Odrešenika stoji nasproti Jurijeve kapele, poslikana pa je s prizori iz Jezusovega življenja in vstajenja. Prvi prizor – desno zgoraj pod obokom – prikazuje Jezusa po končanem štiridesetdnevnem postu v puščavi, sedečega na skali pod drevesom. Ob njem stoji hudič, ki mu ponuja kamen, da bi ga spremenil v kruh, a ga Jezus mirno zavrne. Hudič je upodobljen kot bradat, zaraščen možak z dvema kratkima rožičkoma vrh glave. Na velikih poljih na spodnjem delu stene sledita dva dobro poznana dogodka iz Jezusovega javnega delovanja. Na desni strani je Jezusovo srečanje s Samarijanko ob vodnjaku. Sinoptiki ga ne omenjajo, medtem ko mu evangelist Janez nameni precej pozornosti in natančno popiše njun pogovor. Simpatičen prizor, ki se mu pozna roka Quaglijevega pomočnika (prav tako tudi ostalim trem), prikazuje Jezusa in Samarijanko v prijetni senci košatega drevesa, pod katerim stoji baročno trebušast vodnjak. Jezus sede razlaga Samarijanki pomen žive vode; levica mu počiva na kamnitem robu vodnjaka, s kazalcem visoko dvignjene desnice pa kaže v nebo. Žena ga vsa zaverovana posluša: rahlo sklonjena k njemu stoji na drugi strani vodnjaka, na katerega se opira z levico, s katero drži vrv, medtem ko z desnico objema vrč za vodo. V ozadju prizora vidimo stavbe mesta, iz katerega se vračajo učenci, kamor so šli, da bi nakupili hrano.
Drugi prizor na levi strani spodaj prikazuje Jezusovo obujenje prijatelja Lazarja. Razgibano dogajanje se odvija na pokopališču, kjer je množica oseb priča čudežnemu dogodku. Dva moža privzdigujeta pokrov groba, iz katerega se ob pomoči tretjega moža dviga obujeni Lazar. Zanimivo, da grob ni vklesan v skalo, pač pa je vkopan v zemljo. Jezus z dvignjeno desnico nakazuje Lazarju, naj se dvigne, množica pa začudena in vesela opazuje dogajanje. Prizor pod obokom pa prikazuje Jezusov smrtni boj na Oljski gori. Jezus napol zleknjen sedi na tleh, s sklenjenimi rokami oprt na skalo, ob njem pa na oblaku sloni angel s križem in kelihom trpljenja in ga krepča v duhovnem boju. Na oltarni sliki je prikazana Jezusova zmaga nad smrtjo in hudičem, na oboku kapele pa njegov vnebohod. Jezus se z belo zastavo zmage v levici ter stegnjeno desnico dviga k Bogu Očetu in Svetemu Duhu v podobi goloba, v odprta nebesa. Prizor spremljajo angeli oz. angelske glavice ter dečki z orodji mučeništva: v svodnih kapah z žeblji, kleščami in gobo, na slavoloku pa z Veronikinim prtom ter napisom INRI.
Na oltarni sliki, ki je delo Giulia Quaglia, je upodobljen vstali Zveličar s sledovi ran na rokah in nogah. Odet v rdečo obleko in temnomoder plašč, se plavajoč dviga nad modrikasto zemeljsko oblo, na katero se naslanja spremljajoči angel s križem na rami. Kristus kot »novi« Adam je s svojo žrtvijo na križu premagal smrt in satana ter s tem človeka, »starega« Adama, odrešil posledic izvirnega greha. Umetnik je to odrešenjsko dejanje prikazal v drami, ki se odvija pod zemeljsko oblo, kjer si Smrt v podobi okostnjaka ob Kristusovem zmagoslavju zatiska »uho« in zato izpušča iz objema padlega mladeniča, Adama, ležečega na oblačni gmoti. Tudi satan, stara kača, popušča obroč, v katerem je držal mladeniča, temu pa se iz ust izvija dim kot simbol greha, ki ga je dotlej imel v oblasti.
Na pilastrih ob vhodu v kapelo sta upodobljeni ženski figuri, ki predstavljata Modrost (Sapientia) in Usmiljenje (Misericordia).
Oltar Kristusa Odrešenika je hkrati z oltarjem v nasprotni kapeli (kapeli sv. Jurija) izdelal Henrik Mihael Löhr: postavljen je bil leta 1737. Ohranil je stari plastiki svetega Boštjana in Roka, ki sta krasili prejšnji nastavek. Stojita ob stebrih in z belo barvo pa tudi globoko plastično modelacijo posnemata baročne marmorne kipe, kakršnih so si v stolnici vedno želeli, pa povečini ostali pri lesenih. Sveti Boštjan je kot običajno privezan k deblu, a ga še ni zadela smrtna puščica, sveti Rok v družbi z zvestim psičkom kot romar nosi palico z bučko in školjko, z roko pa dviga oblačilo in s prstom kaže rano na nogi. Po zgradbi in okrasju je oltar dvojnik Marijinega oltarja, ki so ga v 19. stoletju prav tako »okrasili« z enakim marmoriranjem. V skladu z naslovom ima v atiki (vrhnjem zaključku oltarja) Jezusov monogram IHS. Na podstavku nad menzo je nameščena skupina Pietà, ki v klasični trikotni kompoziciji združuje v žalost zatopljeno Marijo, mrtvega Jezusa v njenem naročju in jokajočega puta, ki pridržuje mrtvečevo desnico.
KAPELA KRISTUSA ODREŠENIKA Read More »
KAPELA SV. ANDREJA
Menu
Kapela svetega Andreja stoji nasproti kapele Svete Trojice in je poslikana s prizori iz svetnikovega življenja. Manjši sliki pod obokom (v lunetah), dva prizora iz Janezovega evangelija. Na levi zgoraj vidimo Andreja v družbi z Janezom Krstnikom, ki na mimoidočega Jezusa kaže z besedami: »Glejte Jagnje Božje«, Jezus pa stoji blizu hiše in ju vabi k sebi. Andrej gre za njim, drugi dan pa pripelje še svojega brata Simona. Prizor na desni zgoraj prikazuje trenutek, ko ga predstavlja Jezusu: Andrej z roko kaže na Simona, ki v napol pokleku z desnico na prsih in iztegnjeno levico izraža svoje spoštovanje. Jezus s slovesno dvignjeno desnico upira svoj pogled vanj in izreka pomenljive besede: »Ti si Simon, Janezov Sin. Imenoval se boš Kefa«.
Jezus pokliče Andreja. Spodnji del poslikave na desni strani kapele prikazuje prizor iz Matejevega evangelija, kako Jezus ob Galilejskem jezeru zagleda brata Simona Petra in Andreja: »Ko je hodil ob Galilejskem morju, je zagledal dva brata: Simona, ki se je imenoval Peter, in Andreja, njegovega brata. Metala sta mrežo v morje; bila sta namreč ribiča. Rekel jima je: ‘Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.’ Takoj sta pustila mreže in šla za njim.« (Mt. 4, 18-20). Prikazana sta v trenutku, ko odvržeta mreže in stopita iz čolna. Andrej je že na obali in steguje roke k Jezusu, ki ga sprejema razširjenih rok; Peter pa se z eno roko še drži čolna, iz katerega izstopa, ter gleda Jezusa.
Mučeniška smrt. Prizor na levi pa prikazuje Andrejevo mučeniško smrt. Na stara leta je Andrej kot škof živel v Patrasu. Tu ga je okoli leta 60 prokonzul Ageas obsodil na bičanje in smrt na poševno postavljenem križu v obliki črke X, ker ni hotel darovati poganskim bogovom. Quaglio oz. njegovi pomočniki so prizorišče naslikali nekoliko dvignjeno nad okolico (pod njim vidimo množico in vojake s sulicami, stražarje). Rablja Andreja pravkar privezujeta na križ, on pa ima pogled uprt v nebo. Prizor dopolnjujeta še vojak na konju z zastavo in mož v turbanu s prekrižanimi rokami v zavihku plašča, ki očitno nadzorujeta dogajanje.
Andrejeva »apoteoza« (poveličanje). Na osrednjem polju stropa je upodobljen prizor, kako je Andrej, oklepajoč se svojega križa, z veliko slavo sprejet v nebesa. Tja ga na oboku dvigajo angeli: dva krepka mladeniča »pomagata« dvema manjšima dečkoma. Oblak, na katerem ga nesejo, se je spustil pod obok in tako skupaj s poletavajočimi angeli v vogalnih poljih prepričljivo ustvarja vtis globine. Na ločnem pasu se jim pridružita še dva »instrumentalista«: eden igra na kornet, drugi pa na violon (violina) ter tako z glasbo spremljata svetnikovo poveličanje. Ob vhodu v kapelo sta, kot par onima v nasprotni kapeli, naslikana Mojzes (par Aronu) in kralj Salomon (par Davidu). Mojzes z žarki vrh čela drži v rokah tabli postave in palico, s katero je razdelil vode in privabil vodo iz skale, Salomon pa ima krono, žezlo in knjigo (kot soavtor Svetega pisma).
Oltar je bil sprva posvečen naslovnemu patronu kapele sv. Andreju, tega pa je pozneje izpodrinil sv. Janez Nepomuk, čigar češčenje se je po kanonizaciji leta 1729 močno razmahnilo. Prvotno oltarno podobo je naslikal Valentin Metzinger. To je bila slika, ki je sedaj v cerkvi na Hruševem pri Dobrovi, za katero pa je bil oltarni nastavek, sodeč po njeni velikosti, le okvir zanjo. Metzingerjeva slika poveličanja sv. Janeza Nepomuka je iz leta 1749. Predstavlja na oblakih klečečega svetnika, ki ga dva angelska mladeniča dvigata v nebo, medtem ko manjši puti drže atribute, ki spominjajo na njegovo molčečnost, mučeniško smrt in doseženo zmago, spodaj na zemlji pa je prikazan most čez Vltavo in čudežni zvezdni venec na njenih valovih. Na oltarni menzi je Nepomuku delal družbo Metzingerjev umirajoči sv. Frančišek Ksaver, umeščen v rezljan kartušast okvir. Leta 1852 je kipar Matija Tomc prvotni baročni nastavek nadomestil z novim iz marmoriranega lesa. Po obliki in barvi ga je skušal približati kamnitemu oltarju Sv. Trojice v kapeli nasproti, s tem, da je opustil bogati okras menze in okoli oltarne slike ter angela na volutah ogredja, poenostavil pa je tudi atiko, ki jo je okrasil s klasicističnim ovalnim vencem, v katerem na oblaku žari podoba znamenite relikvije, Nepomukovega nestrohnjenega jezika. Na podstavka ob stebrih je postavil kipa, ki ju je izdelal precej togo in hladno. Na levi vidimo sv. Andreja, ki se je kot prvotni zavetnik oltarja Janezu Nepomuku umaknil na stran, na desni pa Janeza Evangelista, ki kot Nepomukov soimenjak pogosto nastopa na njegovih oltarjih. Na novem oltarju je leta 1852 dobila prostor tudi nova slika poveličanja sv. Janeza Nepomuka. Matevž Langus je v glavnih potezah posnel Metzingerjevo kompozicijo, vendar je zmanjšal število glavnih akterjev in baročno dinamiko močno utišal, zato je angele umiril, svetniku pa strogo poravnal gube roketa in zavihke mocete. Nepomuk kleči na oblaku, asistirata mu angela, eden z lilijo in molk zapovedujočim gibom, drugi s palmovo vejo, ki pa se ne trudita več z nošenjem svetnika v nebo. Dejaven je ostal le poletavajoči puto, ki svetniku z neba prinaša mučeniški venec. Langus je obdržal tudi krajino z mostom čez Vltavo, dopolnil pa jo je s prizorom mučeništvain prikazal vojake, ki so vrgli Janeza Nepomuka v reko. Na oltarni menzi je sedaj slika Srca Marijinega, delo Josefa Planka iz leta 1870 (podobno kot slika Srca Jezusovega v nasprotni kapeli Sv. Trojice).
KAPELA SV. ANDREJA Read More »
KAPELA SVETEGA KRIŽA
Menu
Čudodelni gotski križ v kapeli sv. Križa poleg prižnice je obnovil slovenski arhitekt JOŽE PLEČNIK (1872-1957), ki je to kapelo popolnoma prenovil. Na levo stran oltarne mize je postavil marmorni krstilnik (ta je zdaj V prezbiteriju na levi strani).
Od ob eh lesenih pozlačenih kipov Marije in sv. Janeza Evangelista, ki sta prvotno obdajala razpelo, je Janezov kip premestil v vdolbino na desni strani marmornih stopnic, Marijin kip pa je sedaj v župnišču. Prenovitev kapele je dokončal po Plečnikovi smrti arhitekt Anton Bitenc l. 1959. Križani v tej kapeli je najkvalitetnejša kiparska upodobitev Križanega, kar se nam jih je ohranilo iz poznega srednjega veka.
Kristusovo telo je izredno sloko, žile, mišice in kosti podčrtujejo bolečino, lahno nagnjena, lepa glava kaže vdanost v trpljenje. Podobo sv. Antona Padovanskega je naredil akad. slikar Stane Kregar.
KAPELA SVETEGA KRIŽA Read More »
Gregor Klančič
Menu
Gregor Klančič (1971) zborovodja in organist, je začel glasbeno izobraževanje na GŠ Nova Gorica (prof. Klavdija Jamšek) in na Orglarski šoli v Novi Gorici (prof. Hubert Bergant). Študij je nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je diplomiral na oddelku Glasbena pedagogika in Cerkvena glasba (orgle pri prof. Renati Bauer).
Od leta 1993 do 2012 je bil član Slovenskega komornega zbora – sedaj Zbora Slovenske filharmonije, od 2004 do 2012 je opravljal delo asistenta zborovodje. Z zborom je imel več samostojnih koncertov. V letu 2018 je bil umetniški vodja Zbora Slovenske filharmonije, maja 2020 je ponovno prevzel to funkcijo.
V okviru KD Schellenburg je od leta 2011 do 2019 snoval koncertni cikel Sakralni abonma. Z zborom Consortium musicum je v okviru abonmaja izvedel več vokalno-instrumentalnih koncertov. Vodil je več različnih zborov in pevskih sestavov.
Kot organist je koncertiral po Sloveniji, na Hrvaškem, Franciji, Avstriji, Nemčiji in v Italiji. Nastopal je skupaj z Orkestrom Slovenske filharmonije, s številnimi vokalnimi solisti, instrumentalisti in zbori: Zbor Slovenske filharmonije, zbor in orkester Consortium musicum, Mešanim pevskim zborom Glasbene Matice, idr.
Je vodja glasbene dejavnosti na Nadškofiji Ljubljana. V ljubljanski stolnici že od leta 1999 deluje kot organist in vodi zbor bogoslovcev ljubljanskega semenišča. Je ravnatelj in profesor na Orglarski šoli v Ljubljani. Od leta 2013 je vodja zbora ljubljanske stolnice.
Od leta 1993 do 2012 je bil član Slovenskega komornega zbora – sedaj Zbora Slovenske filharmonije, od 2004 do 2012 je opravljal delo asistenta zborovodje. Z zborom je imel več samostojnih koncertov. V letu 2018 je bil umetniški vodja Zbora Slovenske filharmonije, maja 2020 je ponovno prevzel to funkcijo in jo opravljal do leta 2024.
Luka Posavec
Menu
Kot certificiran orgelski strokovnjak Luka sledi svoji viziji povezovanja zgodovine in orgelske glasbene kulture. Njegova strast je razkrivanje zakladnice znanj in veščin starih mojstrov ter z njimi povezanih zgodb iz preteklosti. V dediščini prednikov odkriva korenine sodobne kulture in temelje njene prihodnosti.
Luka je učenje orgel pričel leta 2011 pri prof. Poloni Gantar na Orglarski šoli ljubljanske Teološke fakultete, od 2014 do 2017 pa ga nadgrajeval pri prof. Tomažu Sevšku Šramelu. Leta 2017 je pričel študij orgel v razredu prof. dr. c.h. Christopha Bosserta na Visoki šoli za glasbo v Würzburgu. Trenutno zaključuje magistrski študij orgel in cerkvene glasbe na Visoki šoli za glasbo Franz Liszt v Weimarju pri prof. Martinu Sturmu in študij čembala na Visoki šoli za glasbo v Würzburgu pri prof. Ralfu Waldnerju.
Kot organist in dirigent je svoje prve izkušnje pridobival v samostanu Stična, kjer je pet let vodil zbor Chorus Sitticensis. Je tudi soustanovitelj in prvi predsednik kulturnega društva Musica Basilicae Sitticensis Stična.
Udeležuje se mojstrskih orgelskih seminarjev doma in v tujini, prepoznaven pa postaja tudi kot predavatelj. Tako je bil npr. kot predavatelj povabljen na Orglarsko šolo v Ljubljani, Akademijo za glasbo Univerze v Ljubljani, na Poletno orgelsko šolo v Šibeniku in Varaždinu … Kot certificiran orgelski izvedenec je danes član več komisij za gradnjo novih ali obnovo starih orgel. Poleg tega je član Slovenskega orgelskega društva in sodelavec pri promociji projekta Orglekids Slovenija.
V okviru projekta Organistica, katerega soustanovitelj je bil leta 2022, si je zadal cilj vzpostavitve sistema dokumentiranja in vrednotenja slovenskih zgodovinskih orgel ter posledično njihovo zavarovanje. Vse to pridobiva vse večji pomen tako pri slovenski kot tudi tuji strokovni javnosti.
S pridobljeno strokovno usposobljenostjo in nivojem izobrazbe želi Luka v slovenskem prostoru zapolniti vrzel manjkajočega znanja na področju organologije ter pri strokovni javnosti dvigniti raven spoštovanja in ohranjanja dragocene kulturne dediščine zgodovinskih orgel. S svojim profesionalnim odnosom bi rad prispeval k spodbujanju in oblikovanju razvoja slovenske orgelske kulture. Njegova ambicija za prihodnost je vzpostavitev sistema kakovostnega izobraževanja na področju organologije, v okviru katerega bi strokovnjaki različnih profilov lahko predajali svoje znanje in izkušnje novim generacijam.