Ljubljanska vrata
Idejno jih je zasnoval Franci Petrič, izdelal akad. kipar Mirsad Begić, ulil pa Borut Kamšek. Vrata pripovedujejo zgodovino ljubljanske (nad)škofije V 20. stoletju, ker predstavljajo ljubljanske škofe V tem času. Vsi škofje s svojimi pastirskimi palicami črpajo moč iz Kristusa, ki leži mrtev ob njihovem vznožju, feniks, ptica nesmrtnosti, V levem kotu nad njimi, pa pripoveduje o njegovem vstajenju.
Ob Kristusovih nogah je amfora z vodo, ki simbolizira vstop V svet prostor in vabi k očiščenju. Ta voda iz amfore, na kateri je tudi feniks, napaja tudi okoli ležeče lobanje in pripoveduje o neumrljivosti.
Vrsto škofov začenja škof Stanislav Lenič, ki je bil pod komunizmom obsojen in zaprt; kar dve leti je preživel v samici. Poleg njega je nadškof Alojzij Šuštar, ki je prispeval k demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije. Zraven je Jožef Pogačnik, prvi slovenski metropolit. Ob njem Gregorij Rožman, škof begunec. Poleg njega nadškof Anton Vovk, ki so ga po vojni komunisti zažgali. In nad vsemi Anton Bonaventura Jeglič, ki je odločilno oblikoval slovensko narodno zavest. Nad njimi kraljuje podoba Marije Pomagaj z Brezij. Nad vsem tem je V posebni lini umetnik upodobil Sv. Trojico, osrednjo skrivnost krščanstva.
