GLASBA V LJUBLJANSKI STOLNICI

Cerkvena glasba in liturgično petje sta bila vedno pomemben del katoliškega bogoslužja. Tako lahko domnevamo, da je bila glasba pri Sv. Nikolaju v Ljubljani prisotna, že preden je bila leta 1462 povzdignjena v stolnico. Kmalu za tem je cerkev dobila orgle, ki jih je priskrbel prvi škof Žiga Lamberg. V času turških vpadov je naša dežela in s tem tudi stolna šola in cerkvena glasba zelo trpela. Do leta 1534 niso imeli niti svojih prostorov, zato so prosili škofa za sobo. Leta 1575 je tukajšnji učitelj prosil magistrat za dovoljenje, da bi smeli o treh kraljih prepevati po hišah kolednice, da bi kaj zaslužili. Lata 1589 je škof Janez Tavčar poročal, da vzdržuje učitelja in šest dijakov za glasbo in petje. V letih 1590 in 1591 je bil zborovodja Andrej Hren, brat škofa Tomaža. Leta 1596 je kot organist služil Adam Glušič, leta 1597 je bil učitelj in gotovo tudi pevovodja duhovnik Janez Plehan. Leta 1610 je bil organist Jeremija Peinauer. V letih 1612 in 1613 je bil zborovodja Lenart Marius. Leta 1613 je bil organist Jakob Lichtenberger. Treba pa je razločevati med zborovodjo in organistom. Ko je bila leta 1613 obletnica po umrlih škofih, je škof Hren plačal zborovodji 30 kr., organistu 30 kr., vsakemu diskantistu 15 kr. V letih 1612–1624 je bil zborovodja ljubljanskega mesta Ludovik Mordax. Leta 1621 so jezuiti na prošnjo škofa Tomaža Hrena opustili svojo osnovno šolo, zato je šola pri Sv. Nikolaju narasla na 70 učencev, ki so bili obenem pevski naraščaj. V letih 1628–1653 je bil zborovodja Valentin Pistorius, za njim so prišli Baltazar Grumrer (1653–1663), Janez Fischer (1663–1679), Janez J. Hundtersinger (1679–1693) in Janez Gregor Vilfan. Ti so bili večinoma zborovodje in zborovodjevi namestniki. Janez Fischer je učil 50 let, zborovodja pa je bil le 15 let. Prav tako je bil Hundtersinger najprej 14 let pomočnik, Vilfan pa 11 let pomočnik, preden je postal zborovodja. Zborovodje in organisti so imeli natančno predpisan red, kjer je poudarjeno, da naj bo šola vzgajališče koralnega in figuralnega petja. Šola je imela dva razreda. Za petje je bila vsak dan določena po ena ura dopoldne in popoldne. Dopoldanski pouk se je pričel s pesmijo ali himno Christe, qui lux es et dies, končal pa s pesmijo Da pacem, Domine, popoldanski se je pričel s himno Veni, Sancte Spiritus, končal pa z antifono Contere, Domine. Pevci so hodili k maši v stolnico vsak dan ob devetih. Morali so biti pri vseh mašah s petjem in večernicah. Določeni štirje pevci so bili verjetno vodilni pevci, drugi pa so pri zboru pomagali.

Glasbeno kapelo ljubljanske stolnice je v 17. stoletju sestavljalo šest ali sedem članov; poleg zborovodje in enega ali dveh njegovih pomočnikov, od katerih je bil eden organist in drugi basist ali tenorist, še štirje pevci, in sicer dva diskantista, altist in tenorist. Kapelo je vodil in deloma vzdrževal zborovodja, ki se je vsakokrat obvezal v obliki posebnega reverza. Za njegovo redno delo so šteli navadne službe Božje, ki se jih je moral udeleževati osebno s svojimi pevci in organistom, za vse posebne priložnosti (pogrebi, procesije, spominske slovesnosti …) pa je dobival posebne nagrade. Tako obliko glasbenega udejstvovanja so ohranili še v začetku 18. stoletja, po tem času pa se je njen obseg zaradi ugodnih okoliščin temeljito spremenil in povečal.

Prvi stolni organist v 18. stoletju je bil Janez Gašper Grošelj, ki je deloval od 1680 do 1716. Šolal se je v ljubljanskem jezuitskem kolegiju, kasneje pa je bil organist v graškem Ferdinandeumu. O njem je zapisano, da je bil spreten v igranju klavičembala in harfe. Leta 1711 je postal tudi ravnatelj Academiae philharmonicorum (1701). Pod Grošljem se je zvrstilo nekaj zborovodij, zgoraj omenjena Janez J. Hundtersinger in Janez G. Vilfan. Znanih je tudi nekaj imen članov glasbene kapele, med katerimi je bil Baltazar Pregl zborovodja ob blagoslovitvi stolnice. Ta slovesnost je trajala od nedelje, 22. avgusta, do nedelje, 5. septembra 1706 in je v poročilih podrobno predstavljena. Povzamemo lahko, da je bila vsak dan dopoldne pontifikalna maša, popoldne pa slovesne večernice, za tem pa še pete lavretanske litanije. Na prvo in zadnjo nedeljo so omenjeni člani akademije filharmonikov, ki jih je bilo kar 64, omenjeno je tudi redno petje v dveh zborih, večkrat so omenjeni deželni trobentarji s trobentami in pavkami, nekatere procesije pa so pripeljale tudi svoje glasbenike. Na drugo nedeljo je sodelovala stolniška kapela pod vodstvom Baltazarja Pregla, ki je bil od leta 1697 pomočnik zborovodje. Posvetitev stolnice je bila leto kasneje in je trajala od nedelje, 8. maja, do nedelje, 15. maja 1707, spored liturgičnih opravil pa je bil podoben kot ob blagoslovitvi. Obe nedelji so sodelovali člani akademije filharmonikov pod vodstvom njihovega ustanovitelja Janeza B. Höfferja.

Ko je Grošelj leta 1716 umrl, so za njegovega naslednika imenovali Pavla Prandsteyrla, ki je deloval do 1721. Prandsteyrl je že leta 1707 prišel v Ljubljano s Ptuja z upanjem, da bo dobil kakšno glasbeno službo v stolnici. Nekrolog pravi, da je bil po rodu Bavarec in da je bil izvrsten komponist. V prvih desetletjih 18. stoletja je stolna kapela sv. Nikolaja za razvoj glasbene reprodukcije prejela poseben sklad škofa Žige Herbersteina, ki je leta 1700 zapustil ljubljansko škofijo in se umaknil v samostan oratorijancev sv. Filipa Nerija v Perugio. Na tej osnovi so se glasbene aktivnosti v ljubljanski stolnici razvile in dvignile, da lahko govorimo o glasbeni kapeli, kot so jo imele podobne ustanove v srednje-evropskem prostoru. Z neizkoriščenimi sredstvi so kasneje zgradili in leta 1731 s štukaturami okrasili glavni kor, na katerega je leta 1734 Janez F. Janeček postavil dvomanualne orgle s pedalom. Kar zadeva strukturo glasbenikov, pa se je v tistem času čutila potreba predvsem po instrumentalistih, ki jih je bilo manj kot npr. v jezuitskem kolegiju.

Za Prandsteyrlom izpraznjeno mesto je mikalo več kandidatov, toda ker so vsi zahtevali povišanje vsote, dotlej namenjene za opravljanje te službe, se je kapitelj, zavezan, da premišljeno in učinkovito izrablja zaupani Herbersteinov sklad, odločil za skromnejšega domačina. Ignac Fortunat Skubic je glasbo v stolnici vodil od leta 1722 do 1732. Ko je leta 1732 organist Skubic umrl, ga je nasledil njegov sin Jožef Frančišek Skubic, ki je deloval do leta 1737, ko se je tej službi odpovedal. Najzanimivejša pridobitev ljubljanske stolne kapele v tem času je bila nastavitev posebnega kapelnika. Na začetku 1736 je škof Žiga Schrattenbach sklenil pogodbo z Maksimilijanom A. Millerjem, da bi načeloval glasbi in koru. Najverjetneje je šlo za funkcijo, ki je združevala nadzor glasbenega kora, ki so ga dotlej opravljali stolni vikarji in pravo, dejavno glasbeno vodstvo kapele. Ko se je organist Jožef F. Skubic prostovoljno odpovedal službi organista, so leta 1739 za njegovega naslednika imenovali duhovnika Janeza Nahodca, nekdanjega jezuitskega gojenca. Službe pa ni dolgo opravljal, saj je že leto kasneje umrl, star komaj 26 let. Nahodcu je za obdobje od 1741 do 1758 sledil prav tako jezuitski gojenec Anton Gašper Linhart. Ob organistu Linhartu je kot zborovodja do leta 1749 deloval Ignac Ž. Huss, ki ga je do leta 1757 nasledil Janez F. Goričar. Po smrti Linharta je bil za mesto organista imenovan Franc Jožef Simoneti, ki je deloval od 1758 do 1775, kot zborovodja pa je po Goričarju do leta 1765 deloval Simon T. Gatterer, za njim pa do leta 1790 Janez Leibinger. Tedanji stolni vikar Maksimiljan Redeskini je v sodelovanju s škofom Karlom J. Herbersteinom zbral in deloma sam spesnil zbirko novih cerkvenih pesmi, ki so izšle leta 1775 (s ponatisi 1795 in 1800). Leta 1776 so bili na Dunaju natisnjeni tudi napevi k tem pesmim, kar je prva slovenska pesmarica v okrogli notaciji z večinoma izvirnimi, Redeskinijevimi napevi v pretežno vedrem ritmičnem izrazu in kaže na klasicistično slogovno usmerjenost.

Po Simonetijevi smrti je postal organist Franc Trček (1776–1794), ki je skupaj s tedanjim glasbenim sestavom zaprosil za povišanje plače, vendar se škof Herberstein s tem ni strinjal, saj je menil, da glasba ni na zadovoljivi ravni. Kljub temu se stanje ni spremenilo, načrti za reorganizacijo stolne kapele pa so bili še naprej aktualni. Od treh predlaganih osnutkov je obveljal ta, ki je predvideval 15-člansko kapelo: organist, dva prva violinista, trije drugi violinisti, violonist, prvi pevec basist in učitelj, drugi pevec tenorist, altist, sopranist, dva oboista in dva trobentarja. Med njimi je bil tudi Franc Benedikt Dussik (1794–1798), glasbenik večjih sposobnosti in komponist, ki je leta 1794 nasledil Trčka in je kot organist deloval do leta 1798. V tem času je kot vodja kora deloval nekdanji cistercijan Friedrich Wilhelm, ki je v Ljubljano prišel po razpustitvi samostana v Stični leta 1786. Spremembe glasbene kapele tako sledijo novim glasbenim slogovnim težnjam. Dussik se je rodil leta 1765 na Češkem in umrl po letu 1817, najverjetneje na Slovenskem. Prvo glasbeno izobrazbo je dobil doma pri očetu organistu in materi harfistki. Kmalu je lahko že nadomeščal očeta, bil pa je tudi spreten violinist, čelist in čembalist. Študij je nadaljeval v Pragi, glasbeno pot pa tudi v Italiji, med drugim v milanski Scali in beneškem gledališču San Benedetto. Od leta 1790 je bil violinist v ljubljanski stolnici, od leta 1794 pa organist. Istega leta ga srečamo med ustanovitelji Filharmonične družbe, ki ga je kmalu prištela med častne člane. Je avtor več simfonij in serenad. Iz Ljubljane ga je pot vodila nazaj v Benetke in Gorico, kjer je nastopal kot pevec in pianist lastnih skladb. Stolniškemu arhivu je zapustil Te Deum, Filharmonični družbi pa posvetil slovesno mašo in dva offertorija. Za njegov opus je značilen zrel klasicizem, v katerem kaže obvladovanje kompozicijske tehnike in znatno invencijo, manjkajo le tehtnejša polifona mesta.

Dussika je po štirih letih za orglami nasledil Avstrijec Anton Höller (1800–1826), ki je pred tem deloval v Benetkah. Z njegovim nastopom leta 1800 se začenja novo obdobje, v katerem se združujeta obe glavni službi: regens chori, kot se je po novem imenoval vodja kora in organist. Ljubljanska stolnica je s Höllerjem dobila veščega glasbenika in skladatelja, ki je na tem položaju ostal vse do smrti leta 1826. Glasbeno kapelo ljubljanske stolnice so v začetku 19. stoletja sestavljali štirje violinisti, občasno kontrabasist, en do dva oboista (oz. flavtista), dva hornista ter štiri do pet pevcev. Kakovost posameznikov ni bila vedno na sprejemljivi ravni, zasedba pa se je pogosto spreminjala, deloma tudi zaradi skromnejših finančnih možnosti, ki niso omogočale, da bi izpraznjena mesta zasedali primerni kandidati. V poročilih o razgovorih med deželnim uradom, deželnim knjigovodstvom, škofijskim ordinariatom in Filharmonično družbo, ki so zadevali načrte za vzpostavitev javnega glasbenega šolstva, pa tudi iz drugih dokumentov je sicer med vrsticami moč razbrati, da težave stolne kapele niso nastajale zaradi nizke strokovne ravni glasbenikov, pač pa zaradi njihovega svojeglavega vedenja. Načrt za javno glasbeno šolo je naposled leta 1806 dobil epilog v razpisu za kandidata za učitelja. Ta je v prvi vrsti zahteval, da mora imeti dober bas, biti sposoben poučevati koralno in figuralno petje, orgle in strunske instrumente ter imeti sistematično znanje o pihalnih instrumentih. Po dveh letih iskanja so leta 1807 zaposlili Leopolda Ferdinanda Scwerdta. Z njim je javna glasbena šola pri ljubljanski stolnici končno zaživela. To stanje pa je trajalo le do začetka leta 1810, ko je prišlo do francoske zasedbe. Orkester je bil odpuščen, javna glasbena šola pa je zamrla. Na koru ljubljanske stolnice so odtlej delovali le organist in štirje pevci, ki so do tedaj peli. Ob koncu službovanja Antona Höllerja sicer na stolnem koru ponovno zasledimo instrumentaliste in tudi nekoliko razširjen zbor. Kljub temu so imeli prvo besedo godci, katerih glasba pri cerkvenih obredih je padla na stopnjo, »ki žali uho in vzbuja jezo«, kakor pravi poročilo. Ubirali so svoje poskočne viže, ki so prihajale od vedno bolj priljubljene italijanske operne glasbe. Höller jih v njihovi napačni vnemi ni mogel več ustavljati in držati glasbe na kolikor toliko dostojni višini.

V poznih letih Höllerjevega delovanja na stolnem koru se je kot organist preizkusil Gregor Rihar (1826–1863). Doma iz Polhovega Gradca je prvo glasbeno izobrazbo dobil pri p. Robertu (Karlu) Lesjaku, bivšem frančiškanu, ki je bil v letih Riharjeve mladosti, med 1795 in 1808, kaplan v graščini v Polhovem Gradcu. Rihar je že kmalu sedel za orgle domače župnijske cerkve, ki jih je po vsej verjetnosti v tistih letih izdelal njegov oče, glasbilar Boštjan Rihar. Leta 1815 je Gregor Rihar odšel na gimnazijo v Ljubljano, ki jo je zaključil z odliko. Po šestletni gimnaziji se je vpisal na licej, ki pa ga je zaradi zdravstvenih težav končal z dveletnim zaostankom. Vsa leta, ko je obiskoval gimnazijo in licej, je namreč Rihar ostal polhograjski organist. Vsako soboto in pred praznikom je peš prihajal v rojstni kraj, kot sedmošolec pa je na tej poti staknil tako močen prehlad, da je bilo na nitki tudi njegovo življenje. Jeseni leta 1825 je vstopil v semenišče. Kolikorkrat se je dalo, je prihajal v stolnico na kor in v igranju poslušal takrat že postaranega Höllerja. Ta je ob srečanju z mladim dijakom po kratkem pogovoru kar odstopil mesto za orglami. Od takrat je Rihar mojstra večkrat nadomeščal, v zameno pa mu je ta predajal glasbena znanja.

Ko je Höller leta 1826 umrl, ga je v vseh službenih dolžnostih nasledil Gregor Rihar, služba organista in regens chorija pa mu je bila podeljena z dekretom 15. februarja 1827. Poleg letne plače mu je bilo podeljeno tudi organistovo stanovanje v semenišču. Čeprav mlad in šele v drugem letniku bogoslovja, je že tedaj imel precejšen ugled. Podporo in naklonjenost je užival tudi od škofa Antona Wolfa, ki mu je zaupal neljubo nalogo pravilne usmeritve in ureditve glasbenih razmer v stolnici. Istega leta je Wolf izdal Red javnega bogoslužja, v katerem v navodilu o glasbi piše: »Med slovesno mašo se priporoča le tako petje, ki bo v vernikih spodbujalo pobožna čustva …« Prenove se je Rihar lotil z vso vnemo, vendar tega ni mogel tako hitro uresničiti, saj je naletel na odpor pri preganjanih godcih pa tudi pri dobršnem delu vernikov, ki so se ob poslušanju polk in valčkov bolj spominjali veselic kot pa namena, zaradi katerega so prišli v cerkev. Rihar je sčasoma formiral zbor, za katerega je skladal nove, primerne pesmi. Ob tej službi je opravljal tudi službo zakristana. Šele po 25 letih opravljanja obeh služb je, že precej opešanega zdravja, zaprosil za povišanje plače. Do takrat je obe službi opravljal za skupno 300 florintov, kar je prej bil znesek posamezne službe.

O skladateljskem delu Gregorja Riharja leta 1857 piše članek v Zgodnji danici. Povod zanj je bil razpis, ki ga je 8. avgusta 1857 objavil škof Anton Wolf. Avtor članka Jožef Rogač najprej izpostavi že večkrat pred tem objavljene notice ob izidu Riharjevih skladb, nadaljuje pa z besedilom škofovega razpisa, ki spodbuja vse, ki Riharjeve glasbe še ne poznajo, naj si zbirke priskrbijo in s tem podprejo nadaljnje Riharjevo ustvarjalno delo. Sodobniki so se zelo pohvalno izražali tudi o njegovi orgelski igri. Tiskanih preludijev ni potreboval, saj jih je v glavnem improviziral, kljub temu pa verjetno ni bil tehnično podkovan do te mere, da bi izvajal težje Bachove orgelske skladbe. Imel pa je težave s prsti, ki so mu v členkih otrdeli, tako da jih je na koncu mogel uporabljati menda le štiri ali pet. Rihar je bolehal od leta 1858. Leta 1862 je odšel preizkusit zvonove v Dobovec pod Kumom, na potovanju pa je resno zbolel. V postu 1863 se mu je zdravje poslabšalo, še o velikonočnih praznikih je orglal in vodil petje, nato pa je moral leči. V petek, 24. julija, proti šesti uri je mirno zaspal v Gospodu.

Po smrti Gregorja Riharja so kot njegove naslednike na stolnem koru omenjali Antona Nedvěda, ki pa bi sprejel le vodenje velikih maš ob nedeljah in praznikih, ter Karla Klinarja, ki je bil tedaj še bogoslovec. Stolni kapitelj se je odločil, da mesto na koru prevzame Riharjev nečak, Gregor Rihar ml. (1863–1868). Uradno za to mesto ni bil imenovan, verjetno zaradi mladosti in pomanjkanja splošne ter strokovne izobrazbe. Službo je nastopil star komaj 18 let, po petih letih delovanja pa je umrl zaradi jetike. V tem kratkem obdobju je izdal deset lastnih skladb, v katerih precej posnema slog svojega predhodnika, mestoma pa je njegov glasbeni stavek bolj izčiščen. Iz časa njegovega delovanja je ohranjen inventar, ki kaže, katere skladbe so bile izvajane dobršen del 19. stoletja. Vsekakor gre za dela, ki so bila takrat razmeroma nova, klasicistična, nekaj skladb pa je sodobnejših. Zanimivo je tudi dejstvo, da je v inventarju Proskejeva Musica divina, ki predstavlja začetek cecilijanskega gibanja in prenove cerkvene glasbe.

Novo smer cerkvene glasbe, utemeljeno po načelih in smernicah cecilijanske prenove, je na kor ljubljanske stolnice dokončno vpeljal Anton Foerster (1868–1909). Izhajal je iz družine glasbenikov in učiteljev. Glasbeno izobrazbo si je pridobil v rodni Češki, kjer je bil kot glasbenik dejaven že v mladih letih. Pri glasbenem društvu Hlahol je sodeloval ob dirigentu in skladatelju Bedřihu Smetani, s katerim je tudi kasneje ohranil stike. Čeprav se je želel poklicno posvetiti odvetništvu, ga je glasbena pot najprej peljala v Senj, po nekaj letih pa v Ljubljano, kjer je že leto po prihodu prevzel funkcijo regens chorija. Pomembno glasbeno poslanstvo je vsa leta opravljal tudi pri drugih institucijah, predvsem pri leta 1872 novoustanovljeni Glasbeni matici.

Ko je nastopil službo v ljubljanski stolnici, so bila že dalj časa prisotna prizadevanja po prenovi cerkvene glasbe, česar se je postopoma lotil, vendar je že kmalu naletel na nasprotovanja dela duhovščine pa tudi laične javnosti, kar je privedlo do silovite časopisne polemike. Po drugi strani je bil Foerster deležen kritičnih opazk tudi iz cecilijanskih vrst, češ da pri slovesnih mašah izpušča latinske proprije in jih nadomešča z drugimi pesmimi. Rezultatom Foersterjevih reform lahko sledimo prek poročil, v katerih navaja imena izvajanih skladateljev. V poročilu iz leta 1882 tako ne zasledimo več skladateljev druge polovice 18. stoletja in začetka 19. stoletja, z izjemo Mozarta, Haydna in nekaj njunih sodobnikov, na novo pa so bile uvrščene skladbe Palestrine in dela cecilijanskih avtorjev. Cecilijanski ideal stolnega kora je Foerster dosegel v kasnejših letih, kar je popisal v poročilu leta 1886. Poleg Mozarta in Haydna ni drugih skladateljev klasicizma in zgodnje romantike, močno so zastopani starejši avtorji renesanse in zgodnjega baroka, najobsežnejši del repertoarja pa pripada cecilijanskim skladateljem. Zadnje poročilo o glasbi na koru ljubljanske stolnice je Foerster pripravil leta 1901. Primerjava s prejšnjim poročilom kaže, da se je repertoar vseh starejših avtorjev (z izjemo Gallusa, Palestrine in Cannicarija) povsem poslovil. Po drugi strani pa se kaže tudi spremenjen, bolj sprejemljiv odnos do glasbe Gregorja Riharja, ki so ga v preteklih desetletjih ocenjevali pretežno negativno.

Foersterjevo cecilijansko delovanje, bodisi skladateljsko bodisi izvajalsko, ni izhajalo iz ustvarjalne nemoči, ki jo muzikološka stroka pogosto očita cecilijanskim skladateljem. Svoje kompozicijsko znanje je dovolj potrdil pri skladanju posvetnih skladb, z enako strokovno močjo je opravljal tudi delo vodje stolnega kora. Prav od začetkov je kazal poznavanje sodobnih evropskih tokov in se zgodaj vključil v prizadevanja za reformo cerkvene glasbe. Vsa leta si je prizadeval, da bi repertoar stolnega kora bil na ravni, običajni za podobne ustanove v tujini. Izvajane skladbe lepo odslikavajo spremembe v cerkveni glasbi, postopno upadanje zanimanja za repertoar prve polovice 19. stoletja in uveljavitev določenih starejših avtorjev vokalne polifonije, ter bogatitev cecilijanskega repertoarja, ki se je na koncu, ob iskanju novih poti v cerkveni glasbi, izkazal kot prevladujoč. To njegovo delovanje izhaja iz zavestne odločitve, ki temelji na zvestobi Cerkvi in njenim predpisom, ki jih je brezpogojno sprejemal in jim podrejal svoje osebno umetniško prepričanje. S svojim delom je tudi kot ustanovitelj in prvi vodja Orglarske šole zmogel postaviti dober temelj slovenski cerkveni glasbi za nekaj naslednjih desetletij. Izšolal je desetine organistov in tudi nekaj bodočih skladateljev ter uveljavil nove, višje standarde skladateljskega dela.

Po Foersterjevi upokojitvi je mesto na stolnem koru zasedel Stanko Premrl (1909–1940). Rodil se je v Šentvidu pri Vipavi (danes Podnanos) in že v rani mladosti kazal izredno veselje do glasbe. Po končanih štirih letih osnovne šole v domačem kraju so ga starši vpisali na klasično gimnazijo v Ljubljano, kjer je glasbo poučeval Anton Foerster. Kot mladi gimnazijec je Premrl pel v zboru, v zadnjih letnikih pa je nastopil tudi kot zborovodja. Kadar je mogel, je nadomeščal organiste po ljubljanskih cerkvah. V letih obiskovanja gimnazije se je vpisal na Glasbeno matico in ob Mateju Hubadu napredoval v klavirski igri. Kot operni abonent je redno sledil ljubljanskemu glasbenemu dogajanju. Po končani gimnaziji se je vpisal v semenišče. V drugem letniku je prevzel vodenje zbora in zanj napisal svoje prvo večje delo, Mašo v čast sv. Lavrenciju. V teh letih je spoznal dve leti starejšega Franca Kimovca, s katerim sta ostala sodelavca vse življenje. Leta 1903 je bil posvečen v duhovnika in na novi maši so med drugim izvajali njegov Gradual. Na svojem prvem službenem mestu, kot kaplan na Vrhniki, je napisal svojo drugo Mašo v čast sv. Katarini. Po letu službovanja so ga napotili na študij glasbe na Dunaj, kjer ga je kontrapunkt, fugo in kompozicijo štiri leta poučeval Robert Fuchs, v tretjem letu pa si je kot glavni predmet izbral orgle pri Rudolfu Dietrichu. Na Dunaju je Premrl komponiral predvsem instrumentalne skladbe.

Ko se je leta 1908 vrnil v Ljubljano, so ga izvolili v odbor Cecilijinega društva. Istega leta je na Orglarski šoli postal profesor za harmonijo, kontrapunkt in orgle. Leta 1909 je Stanko Premrl dobil še drugo ključno službo v slovenski cerkveni glasbi, ko je po 41 letih kot organist in regens chori ljubljanske stolnice nasledil Antona Foersterja. Leto kasneje je svojega predhodnika nasledil tudi kot urednik glasbenih prilog revije Cerkveni glasbenik, kmalu zatem pa je pri reviji prevzel tudi uredništvo literarnega dela. Vsem tem službam, razen slednji, se je Premrl odpovedal leta 1940, revija Cerkveni glasbenik pa je prenehala z delovanjem leta 1945. Zadnjih 20 let svojega življenja se je Stanko Premrl posvečal predvsem komponiranju zborovskih in orgelskih skladb ter izdajam svojih del v samozaložbi.

Premrl je seveda ustvarjal ves čas aktivnega delovanja v ljubljanski stolnici. Pisal je za svoj 30-članski stolni zbor, ki ga je moral po Foersterjevem odhodu na novo postaviti. Prejšnji člani, po večini že starejši in vajeni cecilijanskega repertoarja, ne bi zmogli slediti zahtevam in zamislim novega vodje. Obenem je Premrl svoje skladbe izdajal v okviru glasbenih prilog Cerkvenega glasbenika, vendar je bil pozoren, da njegov delež ni bil prevladujoč. Za to je poskrbel tudi s širšim krogom sodelavcev, predvsem že prej omenjenim Francem Kimovcem. Razvoju njegovega glasbenega jezika lahko sledimo od prvega Rekviema (1912) za glas in orgle in prvega zvezka krajših orgelskih preludijev, prek kantate Sončna pesem sv. Frančiška (1916), v kateri se kaže skladateljeva duhovna in glasbena zrelost, vse do harmonsko izrazitejših del, kot so Velikonočni gradual (1917) in Maša v čast sv. Jožefu (1921), kjer skladatelj uporablja nove glasbene prvine v harmoniji in metrumu. V kasnejših letih se njegov glasbeni jezik nekoliko umiri in postaja dostopen tudi preprostejšim zborom, a je kljub temu poln izrazito individualnih potez. Med najbolj značilnimi skladbami, ki jih je Premrl objavil med svojim 50 in 60 letom, so pesmi: Le spi, Kristus je vstal, Vsi svetniki, Veliko noč praznujmo, Mati dobrega sveta ter Kristus Kralj. Premrl je v Cerkvenem glasbeniku večkrat objavil seznam maš, ki jih je tisto leto izvajal v stolnici. Gre predvsem za maše za zbor in orgle, večkrat tudi z orkestrom. Stolnica lastnega orkestra ni imela, zato se je moral Premrl potruditi, da je zbral izvajalce, kakor je zahtevala zasedba maše.

Kot ravnatelj stolnega kora in Orglarske šole ter urednik Cerkvenega glasbenika je Premrl vplival na razvoj slovenske cerkvene glasbe predvsem z interpretacijo izvajanih del. Sčasoma je vzgojil pevski zbor, ki mu je mogel slediti v vseh podrobnostih. Zanj je bila poleg dinamike in agogike zelo pomembna tudi pravilna deklamacija, ki daje petju oz. glasbi bistvo prave interpretacije. Takšen način interpretacije pa ni obstal le v ljubljanski stolnici, počasi se je razširil na vso škofijo. Tja so jo ponesli Premrlovi učenci zadnjega letnika Orglarske šole, ki so morali ob nedeljah in praznikih dejavno sodelovati pri stolnem zboru. Stanko Premrl pa ni vplival na našo cerkveno glasbo samo z interpretacijo skladb, marveč tudi z izbiro repertoarja, ki je bil pred tem izključno cecilijanski. Kljub temu ni zapostavljal starejših del, če so le imela primerno umetniško vrednost, prednost pa je dajal novim skladbam mlajše slovenske glasbene generacije.

Premrla je kot vodja stolnega kora nasledil Venceslav Snoj (1941–1967), doma iz Zagorja ob Savi. V času obiskovanja gimnazije v Zavodu sv. Stanislava se je posvetil glasbi, v šolskem orkestru je igral vrsto inštrumentov, v višji gimnaziji pa je pri dijaških mašah orglal že kot pravi mojster. Po maturi se je vpisal v ljubljansko semenišče, kjer se je poleg študija teologije posvetil semeniškemu zboru in vodenju koralnega petja. Po posvetitvi je sprva deloval v Zavodu kot prefekt obenem pa na Državnem konservatoriju študiral orgle, solopetje in dirigiranje, kjer je z odliko opravil profesorski izpit. Na Škofijski gimnaziji je kot suplent in kasneje kot profesor prevzel pouk glasbe, vse dokler ga ni škof Gregorij Rožman poklical za ravnatelja stolnega kora in Orglarske šole. Od takrat naprej je vse do smrti izvrstno vodil stolni zbor, Orglarsko šolo pa do njene razpustitve leta 1944. Bil je pravi mojster na orglah, zelo prijeten zborovodja in izvrsten voditelj ljudskega petja. Bil je tudi učitelj cerkvene glasbe na Teološki fakulteti, bogoslovce je uvajal v lepoto koralnega petja.

Deloval je v času druge svetovne vojne, ko ni bilo veliko priložnosti za izredne glasbene dogodke, zato sta se z Alojzijem Mavom lotila temeljitega popisa stolnega glasbenega arhiva. Tudi v povojnem obdobju okoliščine niso bile naklonjene cerkveni glasbi. Najprej zaradi socialističnega režima, ki je na številne načine omejeval versko dejavnost, potem pa tudi zaradi liturgičnih sprememb drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki so vsaj v prvem obdobju korenito zarezale v ustaljene cerkveno-glasbene prakse. Kljub temu je bilo v tem času nekaj izrednih dogodkov, ki jih velja omeniti: škofovsko posvečenje Antona Vovka (1946), praizvedba Premrlove oratorijske kantate Sv. Jožef (1951), 250-letnica posvečenja ljubljanske stolnice (1957), slovesnost ob papeževem kronanju (1958), umestitev Antona Vovka kot ljubljanskega škofa (1958), ko so izvajali delo švicarskega skladatelja J. B. Hilberja, Mašo na čast sv. Nikolaju iz Flüe, slovesnost ob povzdignitvi ljubljanske škofije v nadškofijo (1962), ko sta stolni zbor in orkester izvajala Haydnovo Mariazeller mašo, koncert ob praznovanju 500-letnice ljubljanske škofije in glavna slovesnost ob tej svečanosti (8. in 9. september 1962), ko je stolni zbor pod dirigentskim vodstvom Mirka Cudermana izvajal Beethovnovo mašo v C-duru.

Po smrti Venceslava Snoja je ravnatelj stolnega zbora postal Mirko Cuderman (1968–1970), doma iz Tupalič na Gorenjskem. Med študijem teologije je vodil zbor bogoslovcev, pri Stanku Premrlu pa je poglabljal svoje glasbeno znanje. Po mašniškem posvečenju je bil eno leto kaplan v župniji Ljubljana – Trnovo. Leta 1956 je odšel na študij glasbe na Dunaj, kjer je doktoriral iz muzikologije na tamkajšnji Filozofski fakulteti. Istočasno je na Akademiji za glasbo in uprizarjajočo umetnost študiral na oddelku za cerkveno glasbo. Po vrnitvi s študija je bil imenovan za pomočnika ravnatelja stolnega kora in za predavatelja cerkvene glasbe na Teološki fakulteti. Njegovo ravnateljevanje stolnega kora je trajalo le krajše obdobje, do januarja 1970, ko je zaradi nesoglasij z vodstvom stolnice glede razumevanja vloge cerkvene glasbe pri bogoslužju odstopil s položaja. Stolni župnik Anton Smerkolj je tedaj naprosil Sašo Freliha, naj prevzame stolni zbor, dokler ne pride Jože Trošt, ki je takrat še študiral v Rimu. Frelih je zbor vodil od januarja do septembra.

Pod Cudermanovim vodstvom se je stolni zbor številčno zelo razširil in obenem kakovostno zelo napredoval. Že leta 1964 je Snoj napisal: »Ni še dolgo na našem koru, pa je že dvignil naš zbor iz provincialnosti na lepo višino. Z Dunaja je prinesel s sabo veliko poznavanje evropske cerkvene glasbene literature.« V kratkem obdobju je izvedel vrsto maš z orkestrom in vokalno-instrumentalnih koncertov: Händlovega Mesijo in Pasijon po Janezu, Hassovo Sv. Elizabeto, Brahmsov in Mozartov Requiem, slednjega celo večkrat. Po Cudermanovem odhodu s stolnega kora je za njim odšla večina pevcev, ki so odtlej tvorili zbor Consortium musicum, katerega dejavnost je vrsto let bogatila našo glasbeno krajino. Zbor je posnel prvo antologijo slovenske cerkvene glasbe Musica sacra slovenica, na koncertih je izvajal velika vokalno-instrumentalna dela svetovne literature, mnoga med njimi so bila pri nas prvič izvedena, doma in v tujini nastopal na različnih odrih ter sodeloval s poklicnimi orkestri. Leta 1991 je Cuderman ustanovil prvi slovenski poklicni pevski zbor, Slovenski komorni zbor, s katerim je v razširjeni obliki še enkrat posnel antologijsko zbirko slovenske cerkvene in posvetne glasbe, koncertno dejavnost pa nadaljeval na najvišjem profesionalnem nivoju.

Septembra leta 1970 se je zaradi izpraznjenega mesta ravnatelja stolnega kora s študija na papeškem inštitutu za cerkveno glasbo predčasno vrnil Jože Trošt (1970–2013). Rodil se je leta 1940 na Colu, kjer je obiskoval osnovno šolo, nato pa nižjo gimnazijo v Vipavi in višjo v Ajdovščini. Po maturi je leta 1959 vstopil v semenišče in se vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani. Posvečen je bil leta 1966 v Logu pri Vipavi. Po enoletnem kaplanovanju v Postojni je odšel na študij glasbe v Rim, kjer je dosegel licenciat iz cerkvene glasbe. Po vrnitvi iz Rima je študij glasbe nadaljeval na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je opravil višješolski študij iz dirigiranja pri Antonu Nanutu in kompozicije pri Alojzu Srebotnjaku. Obenem je sprejel različne cerkveno-glasbene službe. Po tem, ko je jeseni 1970 začel z vodenjem glasbe v ljubljanski stolnici, je postal tudi predavatelj cerkvene glasbe na Teološki fakulteti; leta 1971 je obnovil Orglarsko šolo, kjer je bil ravnatelj in profesor glasbeno-teoretičnih predmetov; leta 1976, ko je ponovno začel izhajati Cerkveni glasbenik, pa je do leta 2001 opravljal delo odgovornega urednika. Poleg stolnega zbora je 27 let (1974–2000) vodil pevski zbor Anton Foerster, kjer ga je nasledila Damijana Božič Močnik. Leta 1999 mu je papež Janez Pavel II. podelil naziv monsignor, leta 2000 pa mu je Slovenska škofovska konferenca podelila odličje sv. Cirila in Metoda.

Ko je Jože Trošt leta 1970 nastopil službo ravnatelja stolnega kora, mu je nadškof dr. Jožef Pogačnik naročil, naj si prizadeva ustanoviti v stolnici zbor in ga vzgaja po novih liturgičnih navodilih, dodal pa je še, naj poje tudi latinske maše. Manjše število pevcev sicer ni dopuščalo izvedb glasbenih del kot pod prejšnjim vodstvom, zato se je stolnemu zboru pri večjih slovesnostih pridružil pevski zbor Anton Foerster. Osnovna naloga stolnega zbora je bila petje pri nedeljskih kanoniških mašah z asistenco bogoslovcev, pri katerih je ob večjih praznikih maševal nadškof ali pomožni škof. Pri teh mašah je, z izjemo veroizpovedi, zbor pel celoten mašni ordinarij, namesto mašnega proprija pa je, kot dovoljuje »Navodilo o glasbi pri svetem bogoslužju (1967)«, zbor izvajal nedelji oz. prazniku primerne cerkvene pesmi večinoma slovenskih skladateljev. Zvesti Troštov sodelavec za orglami je bil skladatelj in akademik Primož Ramovš, ki je po smrti Venceslava Snoja orglal že pod prejšnjim vodstvom. V letih Troštovega vodenja stolnega zbora je bilo v stolnici več izrednih slovesnosti, predvsem škofovskih posvečenj, izstopa pa dvakratni obisk papeža Janeza Pavla II., leta 1996 in 1999. Obakrat je bil Jože Trošt zadolžen za pripravo glasbenega programa, kot organist pa je sodeloval Tone Potočnik. Po smrti Primoža Ramovša leta 1999 je to službo prevzel Gregor Klančič.

Jože Trošt je imel pomembno nalogo ustvariti nove, primerne liturgične skladbe. Tako je skomponiral 20 maš na slovensko liturgično besedilo ter veliko število pesmi za cerkvene praznike, svete čase, mašne, darovanjske, evharistične in Marijine pesmi. Med njegovimi kompozicijami izstopa vokalno-instrumentalni oratorij Anton Martin Slomšek. Veliko teh skladb je izvajal s stolnim zborom, z novimi skladbami pa je bogatil repertoar številnih cerkvenih pevskih zborov širom Slovenije, ki so po reformah drugega vatikanskega cerkvenega zbora potrebovali novo glasbeno literaturo. Ob tem je bilo potrebno vzgojiti tudi nov rod cerkvenih glasbenikov in organistov, saj je Premrlova Orglarska šola zaključila z delovanjem leta 1944, za tem pa so se le občasno odvijali tečaji za organiste. Troštova orglarska šola pa je leta 1971 začela s sistematično vzgojo in izobraževanjem cerkvenih glasbenikov in število vpisanih v prvih letih delovanja te šole je jasno pokazalo na potrebo po ponovnem odprtju te ustanove. V kasnejših letih sta se odprli še podružnici v Mariboru in Novi Gorici. Šoli je z ustreznim profesorskim kadrom uspelo izobraziti vrsto odličnih glasbenikov in čeprav šola ni javno priznana, je veliko učencev uspešno opravilo preizkus glasbene nadarjenosti in nadaljevalo s študijem glasbe na visokošolskih glasbenih ustanovah doma in v tujini. Jože Trošt je leta 2012 predal ravnateljevanje šole Gregorju Klančiču, ki ga je leto kasneje nasledil tudi kot vodja zbora ljubljanske stolnice. Jože Trošt je tako s 43 leti delovanja kot regens chori ljubljanske stolnice postavil svojevrsten rekord. Trošt je umrl na god sv. Cecilije, 22. novembra 2023. Od njega smo se poslovili v Logu pri Vipavi, pokopan je na rojstnem Colu.

Polnih štirinajst let sta bila Jože Trošt in Gregor Klančič (2013–) tesna sodelavca na stolnem koru in na Orglarski šoli. Klančič je osnovno glasbeno izobrazbo pridobil na Goriškem, kjer se je po končani nižji glasbeni šoli vpisal na Orglarski tečaj, ki je kot podružnica ljubljanske šole pričel z delovanjem v Novi Gorici. Orgle se je učil pri Hubertu Bergantu, ki je sicer deloval tudi kot profesor na ljubljanski Akademiji za glasbo. Tam je Klančič nadaljeval študij glasbe na oddelku za glasbeno pedagogiko in kasneje na novoustanovljenem oddelku za cerkveno glasbo in diplomiral leta 1999. Gregor Klančič se je že leta 1993 kot pevec pridružil poklicnemu Slovenskemu komornemu zboru, kjer je ob Cudermanu spoznaval slovensko in tujo zborovsko literaturo ter nadgrajeval svoje glasbeno znanje. Leta 2004 je postal tudi asistent dirigenta in s Slovenskim komornim zborom imel nekaj samostojnih koncertov. Član zbora je ostal do leta 2012, ko so ga na Nadškofiji Ljubljana sprejeli v službo voditelja glasbene dejavnosti.

Kmalu potem, ko je septembra 1999 začel z rednim igranjem in spremljanjem zbora pri nedeljskih kanoniških in prazničnih mašah, je prevzel tudi igranje pri nedeljskih družinskih in večernih mašah. Leta 2000 je na Orglarski šoli po Janezu Osredkarju začel poučevati glasbeno-teoretične predmete, potem ko je bil Edo Škulj premeščen na župnijo, pa je v stolnici prevzel še igranje pri dveh drugih nedeljskih mašah. Ob Troštu si je ob številnih slovesnostih nabral veliko izkušenj, namnožile so se tudi obveznosti na Orglarski šoli in v bogoslovju, kjer je vodil zbor. Vse to je vodilo k odločitvi, da zaključi z delom pri zboru v Slovenski filharmoniji in prevzame delo na Nadškofiji. Osnovna naloga je ostala enaka kot med prejšnjim ravnateljevanjem in tudi glasbeni repertoar se bistveno ni spremenil. Vsaj dvakrat letno, za božič in veliko noč, se stolnemu zboru na koru pridruži manjši priložnostni orkester, ob posebnih priložnostih pa sodeluje razširjena zasedba s poklicnimi pevci in instrumentalisti. Tako je bil dvakrat v okviru liturgije izveden Mozartov Requiem (ob pokopu škofa Gregorija Rožmana in pri maši zadušnici za papežem Benediktom XVI.), Dvořakova Maša v D-duru (ob škofovskem posvečenju Stanislava Zoreta), Mozartova Krönungsmesse (ob škofovskem posvečenju Franca Šuštarja). V zadnjem času je z delovanjem začela schola cantorum, ki enkrat mesečno izvaja mašo s koralnim proprijem in ordinarijem. Klančič ob rednem igranju pri dveh delavniških mašah poučuje orgle in glasbeno-teoretične predmete ter vodi Orglarsko šolo, kjer ob nekoliko spremenjenem predmetniku, v okoliščinam primernem obsegu, nadaljuje Troštovo delo.

Povzel Gregor Klančič, po knjigi: Edo Škulj, Orgle in organisti v sedanji ljubljanski stolnici (Ljubljana, 2005)