Za stolno cerkev svetega Nikolaja v Ljubljani, ki je imela pred prezidavo v začetku 18. stol. le en zvonik, so zvonove ulivali različni potujoči ter ljubljanski livarji. Najstarejši zvon, za katerega vemo, je bil za takratno cerkev ulit leta 1405 in je tehtal 37 stotov (2072 kg). Znano je, da je za stolno cerkev leta 1606 dva zvonova ulil Elija Somrak, prvi zvonar, ki je bil zanesljivo Slovenec, in nato leta 1630 še enega. Leta 1642 je Mihael Remer za stolno cerkev ulil enega večjega in tri manjše zvonove, ki so verjetno nadomestili prejšnje, saj za vse v zvoniku ni bilo dovolj prostora. S povečano cerkvijo se je povečalo tudi zvonilo, ki je postalo eno najmogočnejših na Kranjskem.

V letu 1706 je na novo pozidana cerkev takrat z že dvema zvonikoma dobila nov veliki zvon, ki se je ohranil vse do danes in velja za največje delo ljubljanskega zvonarja Gašperja Franchija, ki je izhajal iz znane videmske zvonarske rodbine. Franchi je najprej deloval kot potujoči zvonar, nato pa se je nastanil v Ljubljani in leta1692 odprl lastno zvonarno.

21. avgusta je po naročilu barona Petra Antona Codellija za šempetrsko cerkev ulil zvon z maso 64 stotov (3584 kg) za ceno 5000 goldinarjev. Ker je pa šempetrska cerkev takrat imela samo en zvonik, poleg tega pa je bil že ta prenapolnjen in razmajan, zanj tam ni bilo prostora, zato so ga sklenili obesiti v novi severni zvonik ljubljanske stolnice, ki je bil takrat še prazen, saj je 8. junija 1705 ob tridnevnem zvonjenju za umrlim cesarjem Leopoldom I. počil 300 let star veliki stolni zvon. 37 stotov (2072 kg) težak zvon je leta 1706 prelil Gašper Franchi, 27. maja pa so ga obesili v t. i. mali zvonik na današnjem Ciril-Metodovem trgu.

7. septembra 1706 je Codellijev zvon pod t. i. veliki zvonik na današnjem Pogačarjevem trgu pripeljalo 5 parov volov in 30 delavcev. 17. oktobra ob 7. uri zjutraj so začeli z dvigovanjem zvona in ga do 8. ure spravili skozi lino. Sledilo je obešanje med 12. in 17. uro, ob 18. uri pa je prvič zapel. Zvoniti sta ga morala dva zvonilca. Zaradi kritja gradbenih stroškov nove cerkve stolna župnija Codellijevega zvona ni mogla odkupiti, zato je med stolno in šempetrsko cerkvijo nastal nenapisan dogovor, da slednja prejema dve tretjini dohodkov od pogrebnega zvonjenja dveh večjih stolnih zvonov, prelitega iz leta 1405 in Codellijevega, čeprav je bil prvi v celoti last stolnice, vendar pa se je uporabljal veliko pogosteje kot drugi, kar so pri Sv. Petru izkoristili sebi v prid.

25. decembra 1799 je drugi največji zvon že drugič počil, stroške za prelivanje v livarni Janeza Jakoba Samasse je prevzela šempetrska cerkev. Leta 1800 preliti zvon je tehtal le 30 stotov (1692 kg). Ker je šempetrska cerkev prejemala znatne zneske na račun zvonjenja, je leta 1808 prišlo do spora, ki se je dokončno rešil šele leta 1860, ko je stolna cerkev izplačala dogovorjeno odškodnino in 1. februarja postala prava lastnica vseh petih v njenih zvonikih visečih zvonov.

V letu 1750 je stolno zvonilo dopolnil zvon Jožefa Samasse in nato l. 1842 še zvon Antona Samasse. Tako se jo oblikovalo zvonilo, ki se je glasilo iz stolnih zvonikov vse do odvzema med prvo svetovno vojno. Zvonovi so zvonili v tonih A0 H0 e1 fis1 gis1.

Gašper Franchi 1706: a0/b0, 3584 kg, 180 cm

Gašper Franchi 1711: H0/c1, 2072 kg / Janez Jakob Samassa 1800: H0/c1, 1691 kg, 151 cm

Janez Jakob Samassa 1800: e1/f1, 1064 kg, 120 cm

Jožef Samassa 1750: fis1/g1, 566 (896) kg, 101 cm

Anton Samassa 1842: gis1/a1, 560 (412) kg, 98 (92)* cm

*vojna popisa zvonov se razlikujeta v nekaterih podatkih. Prednost pri relevantnosti podatkov je dana uradnemu popisu (Ausweis) z žigom župnije z dne 5. julija 1917, ko je bil srednji zvon že odvzet. Toni in teže zvonov so iz različnih virov, zato se morda ne ujemajo glede na livarja značilno rebro.

Skladatelj in duhovnik Franc Kimovec je veliki zvon označil za enega najkrasnejših zvonov v škofiji, predvsem zaradi izrazite spodnje oktave, ki mu daje čudno mogočnost in globokost. Ostali štirje so tvorili svojo celoto, kvartsekst akord z vpleteno melodično kvinto, t. i. westminster, vendar se z velikim niso spajali v zaokroženo celoto. Ker je po vojnem odvzemu ostal le največji zvon A0, je v začetku leta 1922 Franc Kimovec pripravil več predlogov za novo stolno zvonilo na osnovi starega velikega zvona. Na osnovi glasov in tež ljubljanskih strojnih tovarn in livarn je predlagal izbor med uglasitvami:

A0 H0 d1 e1 fis1, (3584, 2055, 1200, 865, 570 kg) – mogočno, prazniško veličastno, navzlic teži svetlo zvonjenje, manjši štirje zvonovi imajo molov značaj, ki ga veliki zvon dopolnjuje v durovo melodijo;

A0 c1 d1 e1 g1, (3584, 1730, 1200, 865, 480 kg) – vzvišeno resnobno zvonjenje, s svetlejšim durovim značajem na manjših štirih in bolj poglobljenim molom na večjih, zatorej nekoliko bolj izstopa molov pridih;

A0 c1 es1 f1 g1, (3584, 1730, 960, 690, 480 kg) – mehko in blago doneče, skoraj neodločno zvonjenje;

A0 H0 cis1 e1 fis1, (3584, 2055, 1370, 865, 570 kg) – zelo svetla dispozicija z veselim značajem enoličnega dura in nekoliko neraznolika napram ostalim.

Kimovec je priporočal izbiro enega izmed prvih treh predlogov. Konec leta 1922 so v Strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani, kjer so nadaljevali tradicijo nekdanje Smassove livarne, ulili tri nove zvonove z glasovi c1, d1, e1, ki bi morali z velikim tvoriti dopolnjen mol A0 c1 d1 e1. Prvikrat so zapeli ob božiču leta 1922, ko se je izkazalo, da se novi zvonovi ne ujemajo z velikim, saj je ta glasovno visok in po današnji kolavdaciji poje v tonu B0 (dispozicija B0 c1 d1 e1). Verniki so nad stolnim zvonjenjem izražali nezadovoljstvo in čutili glasovno nesoglasje med posameznimi zvonovi. Stolni cerkovnik naj bi večkrat bridko potožil: »Mali zvonovi se med seboj kregajo, veliki pa vmes godrnja!«

Novi zvonovi so v zvoniku ostali 10 let, nakar so v letu 1932 sklenili med seboj neskladne manjše tri zvonove zamenjati z novimi. Prvi zvon c1 se je preselil k Sv. Antonu Padovanskemu na Vič, kjer je zamenjal jekleni zvon enakega glasu. Tretjega z glasom e1 so prevzeli ljubljanski frančiškani za cerkev Marijinega oznanjenja na Tromostovju. Oba iz zvonikov zvonita še danes. Drugi zvon d1 je v račun vzela livarna in ni jasno, ali ga je prodala ali prelila.

Glasove za nove zvonove des1 es1 f1 je določil Franc Kimovec. V Samassovem septimnem rebru so jih ulile Strojne tovarne in livarne na Zvonarski ulici v Ljubljani. Ob tem je stolnica še sama naročila četrti zvon z glasom as1 in za zamenjavo plačala le majhen znesek. Novi zvonovi so posvečeni Materi Božji, sv. Jožefu, sv. Nikolaju in sv. Cirilu in Metodu ter z velikim zvonom tvorijo mogočno in resnobno zvonilo B0 des1 es1 f1 as1 (2. Kimovčev predlog), ki po mnenju mnogih velja za eno najlepše ubranih zvonil v Ljubljani. Novi zvonovi so brez posebnih napisov, razen letnice in imena svetnika, ki so mu posvečeni. Visijo v t. i. malem zvoniku na Ciril-Metodovem trgu. Že v livarni jih je posvetil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, blagoslovljeni so bili v četrtek, 23. junija 1932, prvikrat pa so zapeli na vidovo 25. junija k slovesni Božji službi.

Sedanje zvonilo je v naslednji sestavi:
Gašper Franchi 1706: B0 –6/16, 3584 kg, 180,5 cm; mol-velikoseptimni, Sv. Modrost

Strojne tovarne in livarne 1932: des1, 1493 kg, 142,5 cm; velikoseptimni,  Mati Božja

Strojne tovarne in livarne 1932: es, 1032 kg, 126 cm; velikoseptimni, Sv. Jožef

Strojne tovarne in livarne 1932: f, 719 kg, 102 cm; velikoseptimni, Sv. Nikolaj

Strojne tovarne in livarne 1932: as, 458 kg, 95 cm; velikoseptimni, Sv. Ciril in Metod

Vivencij 1328: 173 kg, 63 cm

Največji zvon, posvečen sv. Modrosti, je leta 1706 v Ljubljani ulil Gašper Franchi. Premer zvona v krilu znaša 180,5 cm, teža pa 64 stotov oz. 3584 kg. Poje v tonu B0 -6/16. Je mol-velikoseptimni zvon s četrt tona zvišanima primo in malo terco. Na klobuku je ob robu odtisnjenih 10 rastlinskih listov. Osrednji del klobuka je trikrat stopničasto stopnjevan do okrogle plošče, na kateri so nesimetrično razporejene korenine z vmesnim lokom v razmerju 1 : 2 : 2 : 1. Na vratu je venec vitic in majhnih listov, pod njim pa je v napisnem traku, ki ga zgoraj in spodaj tvorijo po tri črte, napis: IPSA EGO SVM SOPHIÆ CAMPANA DICATA TONANTIS, AVSPICIO PETRI SELECTO, FVSA METALLO, CVIVS GRATA CANAM NOMEN NOCTESQVE DIESQVE TVM POPVLI QVÆRAM PRETIOSAM IVSSA SALVTEM. Nato je okrog pod napisom zopet venec rastlinskih okraskov in kit. Na sredi zvona so tri svetniške podobe: sv. Nikolaj, sv. Jožef z Detetom in angeli, ki držijo trikotno tablo s hebrejskim napisom JAHVE v žarkih. Nad to podobo sta besedi: DOMINVS SAPIENTIA, pod njo pa: FVNDAVIT TERRAM. Pod temi besedami je kronogramski napis: SOPHIÆ VENERANDÆ CAMPANA SACRA. Nato si sledijo ostale štiri podobe: angel in verne duše, sv. Peter, sv. Janez Krstnik in Marijino kronanje. Slednja ima zgoraj levo in desno uliti besedi: INITIVM SAPIENTIÆ, pod podobo pa: TIMOR DOMINI. Codellijev grb je ulit na udarnem obroču nad besedo CODELI iz spodnjega napisa. Na krilu se v napisnem traku, obrobljenem s po dvema črtama, vije predstojniški in donatorski napis: ANNO DOMINI MDCCVI SEDENTE IN CATHEDRA PETRI CLEMENTE XI. REGNANTE IOSEPHO I. ROM: IMP: GVBERNANTE SANCTAM ECCLESIAM LABAC: FERDINANDO S◆R◆I◆P◆ COM: A KYENBVRG MVNIFICA EX MANV ILLVS.MI D. PETRI ANTONY CODELI DE FANNEFELD PROVINC: CARNIO: ET CARIN: FVSA EST HÆC CAMPANA. Mojstrski napis na udarnem obroču nad prej navedenimi besedami REGNANTE IOSEPHO I. ROM: IMP: GVBERNANTE se glasi: CASPARVS FRANCHI ME FVDIT LABACI. Zvon ima izvirno obesilno okovje, vezi in hrastov jarem, poleg zvona pa je ohranjen tudi izviren kovan ploščat lopatičast kembelj z ornamentiranim okrasjem.

Najmanjši (šesti) zvon je delo zvonarjev Bela in Vivencija iz leta 1328 in velja za enega najstarejših v Sloveniji. Popolnoma enak je rekviriranemu zvonu župnijske cerkve sv. Štefana v Dobrinju. V premeru meri 63 cm, v višino 93 cm in je težak 173 kg. Krona je sestavljena iz 6 stranskih korenin z vmesnim lokom (ušesom) in je visoka 18 cm. Zvon ima ostro obokan klobuk, ki prehaja v cilindrično obliko zvonovega vratu. Telo zvona je vitko, premera na vratu in v krilu pa sta v razmerju 1 : 2. Razmerje premera v krilu in višine je 1 : 1,5. Polje zvona je brez podob, na vrhu vratu in na boku zvona poteka 4 cm širok trak, omejen z dvema črtama. Na oboku je napis MAGISTER BELO ER VIVENCIVS ME FECIT ANO DNI MCCCXXVIII, ki priča, da sta zvon ulila mojstra Belo in Vivencij leta Gospodovega 1328. Zvon je prvotno zvonil nekje v Dalmaciji, kjer je bil odvzet med prvo svetovno vojno in prepeljan na deželno zbirališče zvonov v Zalog. Stolna cerkev ga je odkupila za 735 kron, podpisati pa je morala reverz, da ga za isti znesek odstopi muzeju, če ga bo ta zahteval. Zvon na lesenem jarmu in zobatih tacah, ki datirajo v 20. stol., visi na južni strani severnega zvonika. Pokrit je z debelim slojem patine in se ne uporablja več redno kot nekoč, ko je zvonil mrličem.

Zvonovi so bili v letih 2020 in 2021 temeljito prenovljeni; obnovljeni so bili jarmi, okovja in lesena konstrukcija, zvonovi so dobili kovane pregibne kemblje in novo elektrifikacijo. Ob tem so speskali manjše štiri zvonove. Manjša dva f1 in as1 sta bila tudi uglašena. Zvonove so postavili v vrsto z višinskimi razmiki, saj je pred obnovo mali zvon as1 visel na svoji konstrukciji ob oknu, ki gleda na nadškofijski dvorec, in nihal v smeri sever-jug pravokotno na ostale. Sedaj vsi zvonovi nihajo v smeri zahod-vzhod.

Stolni zvonovi redno zvonijo, in sicer med tednom ob sedmih zjutraj. Opoldan zvoni tretji zvon es1, za večerno zvonjenje se uporabljajo manjši trije, po vrstnem redu es1, as1, f1. K maši zvonijo ob 8.45 in 18.15. V petek ob 15. uri v počastitev Jezusovega trpljenja zvoni drugi zvon des1. V soboto manjši štirje zvonovi zvonijo delopust des1, es1, f1, as1, pozimi ob 15. uri, poleti ob 16. uri. Prav tako manjši štirje zvonijo k nedeljskim svetim mašam. V nedeljo opoldan zvoni drugi zvon des1. Codellijev zvon se iz lin stolnega zvonika oglasi le ob slovesnih praznikih in ob pritrkavanju.

Klemen Konda